Alexandra Natalie Zaleznik. Zgodnje otroštvo je preživela v Nemčiji, kjer se je ob stiku z drugimi kulturami rodila njena ljubezen do jezikov. Prevaja zlasti otroško leposlovje, svoje prevode pa večkrat ‘preizkusi’ kar na svojih treh otrocih.
To jesen je prejela posebno priznanje za prevajalsko delo, kar je zanjo posebna čas. Te dni je prevajalka, pisateljica in pesnica iz Slovenskih Konjic, nagrajenka pesniškega natečaja Minattijeva pesem leta 2018, izdala svojo prvo slikanico, o čemer smo že poročali TUKAJ.
Zgodnje otroštvo ste preživeli v Münchnu. Kako vas je življenje v Nemčiji zaznamovalo poleg tega, da ste vzljubili nemški jezik?
Starša, zdomca, sta šla za kruhom v tujino, kjer smo se jima rodili trije otroci. Sama sem v Nemčiji živela do 9. leta. Izkušnja tujine da človeku širino, da je odprt za različne kulture. V Nemčiji je bilo že tedaj veliko migrantov iz celega sveta, sestra je bila npr. poročena z Madžarom, zato sem bila v stiku tudi z madžarščino … Mislim, da se je že tedaj rodila moja fascinacija nad jeziki, celo med obiski v Sloveniji sem se gibala med različnimi narečji, prekmurskim, celjskim, savinjskim.
Ste tudi zato, ker ste odraščali v dvojezičnem okolju, za svoj poklic izbrali prevajalstvo?
Doma smo vedno govorili izključno slovensko, nemško sem govorila le z nemškimi prijatelji in v šoli. Tako sem obvladala oba jezika. Slovensko tudi zato, ker sem v Münchnu ob sobotah obiskovala slovensko šolo. Že kot otrok sem večkrat prevzela vlogo tolmačke, kadar so nas obiskali sorodniki ali prijatelji, ki niso znali nemško.
Kasneje sem se odločila za študij nemškega jezika na fakulteti v Ljubljani, kjer sem se srečala tudi s prevajanjem. Preko študentskih del sem začela sodelovati z različnimi prevajalskimi agencijami. Za prevajanje leposlovja pa me je navdušila takratna sostanovalka Nina Pirc Vovčko, nastal je prvi prevod za radio, potem pa se je samo še nadaljevalo.
Prevajate tudi iz švedščine. Kako to, da ste izbrali ta jezik?
V času študija nemščine sem na fakulteti obiskovala lektorat švedskega jezika in se tri leta poglobljeno učila švedščine. Jezik me je popolnoma očaral. Po strokovni ekskurziji v Stockholmu in 14-dnevnem poletnem tečaju v Sundsvallu sem bila še bolj navdušena: nad deželo, kulturo, hrano, ljudmi, literaturo. Zagotovo pa igrajo pri moji ljubezni do švedščine veliko vlogo tudi junaki Astrid Lindgren (Emil iz Lönneberge, Pika Nogavička), ki me spremljajo že iz zgodnjega otroštva.
Prevajalstvo je težak poklic, saj gre, kot pravite, za poustvarjanje besedil. Ob tem je treba ujeti slog, ritem, tisti neizrekljivi duh, ki veje skozi zgodbo. Kaj po vaše odlikuje dobrega prevajalca?
Nekoč mi je neka založnica dejala, da so imeli najbolj uspešni prevajalci na začetku svoje kariere zelo dobre lektorje in urednike. Z vsako knjigo pridobiš nove izkušnje: več kot delaš, več znaš. Treba je seveda biti domač v ciljnem jeziku prevoda, dobro je treba poznati tudi original, jezik in atmosfero je treba prilagoditi ciljni skupini.
Kadar prevajam za otroke, je treba prilagoditi imena, kakšna stvar v tujem jeziku funkcionira, v našem pa ne bi ali je otroci ne poznajo. Zanimiv je tudi sleng, govorica mladih, ki jo je treba ujeti. Vedno pa je treba paziti, da ostaneš blizu avtorjevemu slogu … Dobrega prevajalca torej odlikuje zlasti kilometrina.
Prevajate zlasti otroško in mladinsko leposlovje. Nekoč ste dejali, da vam je otroška literatura bliže – morda prav zato, ker ste mama treh otrok? Ali najprej na otrocih preizkusite prevode?
Mogoče. Včasih pri njih preizkusim svoje ideje, jih vprašam, ali jim je denimo všeč ime junaka. Starejši sin je star 12 let in že ima svoje mnenje. Zelo sem vesela, da vsi trije spremljajo moje delo, da jih zanima, kaj prevajam.
Knjige, bi rekla, so v vaši družini pomembne. Slišati je, da ogromno knjig ‘tovorite’ iz knjižnice.
Res je. Že od malih nog vsak večer skupaj beremo. Knjige so pomemben del naše družine. Ko gremo v knjižnico, ima vsak svoj nahrbtnik ali vrečo, ki jo napolni z vsaj desetimi knjigami. Starejša jih kdaj prebereta že v istem dnevu.
Izdali ste svojo prvo samostojno slikanico Zvezdni prah v krtovem brlogu. Kako?
Sprva sem iskala nemškega založnika, ki bi izdal slikanico, vendar nisem dobila pozitivnega odgovora. Nemci prisegajo na krajša besedila, poleg tega še nisem imela ilustracij, pa so si morda težje predstavljali, kako in kaj. Kasneje sem zgodbo, še vedno v nemškem jeziku, poslala Zali Stanovnik iz Založbe Pivec. Takoj ji je bila všeč, zato sva se dogovorili, da pripravim zgodbo v slovenščini. Najprej sem jo prevedla, malo dodelala, kaj izbrisala, spremenila.
Kakšna sporočila želite predati s slikanico?
Vsi imamo radi božič. Božič je čas druženja, družine, žal pa je tudi vedno bolj potrošniško obarvan. Velikokrat si delamo preglavice, kaj bomo komu podarili. Sporočilo moje slikanice je, da smo darilo drug drugemu. Je spodbuda, da bi preživeli več časa z osebo, ki jo imamo radi, ne da bi razmišljali o razkošnih darilih. Da ji enostavno prinesemo – sebe.
Zgodba pripoveduje o krtku, ki živi sam in ima zelo rad božič. Nekega dne, tik pred božičem, v snežnem viharju v njegov domek zaide zvezdni prah. Krtek mu sledi in pride do zelo posebnega srečanja s čarobnim bitjem, ki zapolni praznino v njegovem brlogu …
Zgodba je namenjena vsem generacijam, ne le otrokom. Gre namreč za svojevrstno umetniško delo, prijetno očem, besedilo pa nosi svoje sporočilo, primerno vsem starostim.
(NK)
Celoten intervju je objavljen v lokalnem časopisu NOVICE.
PREBERITE ŠE:
Alexandra Natalie Zaleznik iz Slovenskih Konjic izdala svojo prvo slikanico