Stanka Macuh. ‘Čerjakova Stanka’ iz Draže vasi, dolgoletna članica Društva kmetic Zarja, duhovita in zabavna Pohorka, ki s ponosom uporablja svoje narečje – vedno in povsod. Kot pravi v filmu Je kir ke riku? Poharska komedija: »Či poharsku znoš, te tujd pou svjeta zastopi!« Vloga Trezike ji je bila pisana na kožo in vsi, ki so film že videli, se strinjajo, da jo je odlično odigrala.
Kako ste dobili vlogo Trezike v filmu Poharska komedija?
Malo za hec in malo za res. Povabili so me, češ, če bi šla zraven na eno snemanje, da potrebujejo eno ‘tepko’, ki bi znala kaj po pohorsko povedati, tako iz glave. No, pač še en skeč več v moji ‘karieri’, sem pomislila. Beseda je dala besedo in našli smo se.
Za odigrano vlogo Trezike so vam mnogi voščili. Videti je, kot da bi imeli že ogromno izkušenj. Pa jih nimate, to je vaš prvi film, kajne?
Tu in tam ob različnih priložnostih rada odigram kak skeč, popolnoma ljubiteljsko, denimo na kakšnih praznovanjih in prireditvah. Dostikrat nastopava skupaj s prijateljico Andrejo, za prijatelje, ob rojstnih dnevih, na srečanjih Društva kmetic Zarja … V skečih igram preprosto podeželsko žensko, kdaj sem tašča, kdaj mama, branjevka, kdaj si koga tudi malo sposodim, čeprav se najraje pohecam kar sama iz sebe. Tako ne zgrešiš in se nikomur ne zameriš.
Vedno s ponosom govorite v svojem narečju.
Če le ni nujno drugače, govorim ‘po domače’, v svojem narečju, kot ga govorimo v Draži vasi, kjer živim že od rojstva. Tako sem govorila, že ko sem hodila v šolo. Tedaj me je kdo postrani gledal, ker sem govorila v narečju, vendar sem ostala zvesta sebi. Pri slovenščini sem imela dobre ocene, vendar če se le da, še danes govorim po svoje.
Pravite, da so vas zato včasih hecno gledali. Kako pa je danes, bolj cenimo narečne govorice?
Opažam, da se je zdaj to precej obrnilo, narečna govorica je postala bolj cenjena. Pogosto imam opravka z ljudmi, in to, da govorim po domače, jim je zelo všeč. Dandanes je ohranjanje narečij še bolj pomembno, saj k nam od povsod vdirajo tuji jeziki. Predvsem pa je spodbudno, da narečja uporabljajo tudi mladi.
Ste si kdaj želeli postati igralka?
Nikoli. S skeči sem začela tako za hec, za ‘domačo rabo’, za ljudi, ki razumejo naš humor.
Kaj je bilo pri snemanju Poharske komedije morda najtežje?
Prav nič ni bilo težko, nisem pa pričakovala, da bo na snemanju šlo tako za res. Prizore smo večkrat ponavljali, včasih smo tudi čakali, zato je bilo snemanje precej zamudno. Andrej (Pratnemer, režiser in producent filma, op.a.) je pravi strokovnjak, ki se je resno lotil filma.
Menda ste precej dolgo mesili testo v enem od prizorov, ki ga vidimo tudi v napovedniku filma.
Res je, čisto na rokah sem ga že imela, mesila sem ga kar kakšne tri, štiri ure. K sreči vanj nisem dala kvasa, saj bi ga bila vsa miza polna! (smeh)
Kako je gledati sebe na velikem platnu? Kako ste vi doživeli končni izdelek?
Zanimivo, obenem pa tudi naporno je gledati sebe. Med snemanjem si nismo prav dobro predstavljali, kako bo videti celoten film, saj vsak pač posname svoj del in nimaš uvida v vse posneto, ne znaš si predstavljati, kako bo to delovalo skupaj. Tako sem nestrpno čakala, kako so videti prizori, pri katerih nisem sodelovala, pri svojih prizorih pa bi si najraje zatisnila oči. (smeh) Po prvem ogledu lahko rečem, da je film res v redu in da mi ni žal za vse ure, ki sem jih preživela na snemanju.
Kakšne odzive ste dobili po predpremieri?
Odzivi so bili dobri. Vsak od nas je pripomogel, da je nastalo, kar je nastalo, tako tisti pred kot za kamerami. Glede na to, da je bil odziv izjemen že pred samo predpremiero, se kar bojim, kaj bo, ko bo film videlo več ljudi. (smeh) Ljudje imajo vsekakor visoka pričakovanja in zelo si želijo ogledati film, sprašujejo, kje se še dobijo vstopnice … Pohecala sem se: kaj ljudje tako norijo, zakaj se tako grebejo za te karte, če pa filma še videli niso, kot da bi kupovali mačka v žaklju. (smeh)
Zakaj si je po vaše vredno ogledati Poharsko komedijo?
Najprej zato, ker imamo nekaj domačega, glede na poplavo vsega, kar nam vsiljujejo od drugod. Zato, ker v filmu uporabljamo naše pohorsko (ali podpohorsko, če hočete) narečje, zato, ker je to naše. Ker je to naš film. Tudi če kasneje konča v kakšnem arhivu … Naš namen je že bil dosežen.
(NK, Foto: Matic Holobar)
