Sedel sem nekoč pod Hipokratovo platano, kjer je pred 2.400 leti poučeval svoje učence in razmišljal. Tu so začetki zdravstva.
Piše: Marjan Berginc, dr. med., specialist splošne medicine
Zapisal je obnašanje zdravnikov, etiko, ki je še danes temelj najvišjih vrednot. Njegov duh je tam močan. Globoko sem občutil spoštovanje do tega velikana, spoštovanje do vrednot obnašanja do sočloveka, in to v času, ko tega ni bilo. Njegova platana je imela podmladke, ki so dedovali duh velikana. In tu smo danes tudi mi, slovensko zdravstvo in Slovenci, vredni spoštovanja, potomci tega duha, ki se vse bolj zgublja.
Slovenija! Slovenci! Konjičani? Kje smo? Ali smo še vedno vredni spoštovanja, ki ga je do naroda, do ljudi, imel Hipokrat?
Egoistično obnašanje
To, kar se dogaja, ni razumevanje, ni prijateljstvo, ki ga opeva Prešeren, ampak je egoizem. Vsi postavljamo sebe v središče sveta. Mislimo, da se svet obrača okoli nas samih. Mi smo, ironično, temelj vsega. Razlika je v tem, da egoist razmišlja, kje bo še kaj dobil in kje bo še kaj postalo njegova last in ali so drugi videli, kako zelo je on pomemben. Vse manj je posameznikov, ki gledajo na svet okoli sebe in iščejo načine, kje bi lahko še kaj sami dodali svetu, da bi ta naš skupni svet bil lepši in boljši.
Psihologi uporabljajo dva izraza v smislu doživljanja sveta: introvertiran (obrnjen vase) in ekstrovertiran (obrnjen ven iz sebe). Težave nastopajo pri prvih, saj v sebi najdejo krivdo za vse, kar je; vse ga boli, nihče ga ne razume, nihče ga nima rad in ima zamero do vseh in vsega. Zato pa tudi nič noče, saj ‘ne more’. A vedeti je treba, da nič ne nastane samo. Samo nič ne pride. Pri vsem je treba pomagati, aktivno sodelovati. In tako tudi pri tem, da se obrnemo ven iz sebe in začnemo gledati v svet in iskati poti, kako bi lahko mi sami še kaj dodali temu svetu, da bo lepši.
Ne gre za štajerski sindrom, povezan z ljubljansko kotlino, kot je pred dnevi razlagal mariborski veljak. Gre za egoizem, ki se je v nas razbohotil, kot kandida, ki je naša normalna flora v črevesju. In zdaj nas obvladuje. In na koncu se vsi čudimo, kako je lahko tako. A takšno stanje smo naredili sami. Vsak od nas je kamenček v mozaiku.
Nesposobni videti bistvo
In potem zdravnik pred nekaj tedni piše o zaupanju do osebnega zdravnika … in je deležen veliko pohval, a tudi nekaj kritik. Niso sposobni videti bistva sporočila. ‘Zapičimo’ se v detajl in ga izluščimo iz konteksta. Ne gre za osebne zamere. Tudi štruca kruha ni vsaka enako zapečena. Ena bolj, druga manj. Tudi naši ‘izdelki’, naše storitve, niso vse enake. A tudi nam, ki se ukvar-jamo z zdravstvom, ki so nas šolali v Hipokratovem duhu, je bil ta dar dan enim bolj, drugim manj. Nismo vsi enaki. Eni imajo v šoli oceno 2 in drugi imajo oceno 5, a oba sta naredila raz-red. Na vsakega od nas deluje veliko dejavnikov. Vsi, ki gredo na medicino, imajo oceno 5, a potem eden naredi izpit z oceno 6, drugi z 10. Med najboljšimi imamo tudi slabe. A nekaj je res … vsi se trudimo. Enim uspe bolj, drugim manj. In zdaj smo na tej ladji zdravstva, kjer so zdravniki in pacienti in dojemamo, da nekaj ni v redu. Zelo radi pokažemo s prstom navzgor. Gospod Partljič je zapisal, da riba smrdi pri glavi. Ampak riba, ki smrdi, smrdi v sebi. Problem je v nas samih. In ta smrad se hrani v egoizmu.
Dobiš toliko, kolikor vložiš?
Družbena delovna norma na mesec je 174 ur. V zdravstvu delamo na mesec 200 do 250 ur. Ne zato, ker hočemo, ampak zato, ker moramo. Morda kdo tudi hoče, a to ni pomembno. Mi gledamo nujnost malo drugače. Nujno je tisto, kar moramo storiti, da kot posledica ne nastane invalidnost ali celo smrt. Za mamico, katere otrok ima vročino 37,4 stopinje Celzija, je to najbolj nujno stanje (iz moje prakse) in da me je prisilila za pregled otroka, ki je bil naslednje jutro na-ročen pri svoji zdravnici, je uporabila argument, da ‘mi vas plačamo’, a je bila na zavodu za zaposlovanje že več let in je tam prejemala sredstva za osnovno zdravstveno zavarovanje. Torej sem tudi jaz plačeval za njeno zavarovanje, ona pa je prejemala in nič dodajala, ob tem mi je pa očitala, da ona mene živi. Gre za osnovno inteligenco, ki pa ni stvar šole.
Pa saj to ni moj problem. To je stvar zdravstvenega zavarovanja. Vsak bi moral imeti pravico do toliko, kolikor vlaga. Morda še znamo molitev ‘oče naš’, kjer prosimo Boga, naj nam odpusti naše grehe le v tolikšni meri, kot mi odpuščamo drugim. Saj smo država s krščansko religijo. Ker torej zelo pogosto marsikdo koristi več, kot daje v fond zdravstvenega zavarovanja (saj vidite sami, kdo je pogost gost v čakalnicah), denarja v zdravstvu zmanjka.
Pri nas izvajalcih pa se zgodi, kot meni, ki pridno opravljam svoje delo, da sem konec oktobra zaključil svojo letno normo, kar pomeni, da sem delal preveč in svojega dela nisem enakomerno razdelil čez celo leto. Če povem po domače, lahko bi bil dva meseca doma za enako plačo. A moram zagotavljati kontinuiteto ponudbe, zdravstvene usluge, saj bodo sicer ’tisti najbolj potrebni’ brez pomoči. Če ne bi bilo uravnilovke v obliki dvanajstin ali pa, če bi ZZZS plačala presežke, ker so nekateri pacienti prevečkrat koristili zdravstveno uslugo, bi se sistem zrušil v enem dnevu. Lahko verjamete mojim trditvam, saj sem dovolj dolgo vodil zdravstvo, da poznam razmere.
Po drugi strani pa pride pacient novembra prvič v letu in želi analizo krvi, ki pa seveda ni možna, saj v zdravstvu vlada pravilo solidarnosti in zanj denarja ni več, ker so ga drugi preveč koristili (pogosti gosti v naši čakalnici), ki seveda sami mislijo, da so bolj bolni kot tisti, ki jih zaradi potrpežljivosti ni k nam.
Celoten prispevek preberite v lokalnem časopisu NOVICE!