Renato Jenček je igralec, ki poleg tega, da sodeluje s SLG Celje, pripravlja tudi številne svoje projekte. Med drugim je ustvaril monokomedijo o Elvisu, deluje pa tudi kot interpret različnih besedil na raznolikih dogodkih po Celju in vsej Sloveniji.
Sprašuje: Maja Horvat
Foto: Osebni arhiv
Katera vloga v vaši karieri vam je bila najbolj pisana na kožo?
Težko izberem samo eno. Najraje imam vloge, ki me presenetijo in me prisilijo, da iščem nekaj novega v sebi. Če je vloga dobro napisana in večplastna, jo hitro vzamem za svojo. Če bi že moral izbirati, v gledališču Truffaldino v Goldonijevi komediji Sluga dveh gospodov, Larry v Marberjevem Bližje, Howard Katz v Marberjevi istoimenski drami in Willy Loman v Millerjevi kultni drami Smrt trgovskega potnika, na filmu pa zagotovo Marjan v Möderndorferjevem Predmestju in oče v Tauferjevem Lajfu. Trenutno pa uživam v vlogi Hermana v predstavi potopitvenega gledališča na Celjskem gradu ter v avtorskem projektu KUD Mesarija Elvis.
Kje v Celju vas najlažje srečamo?
Najpogosteje nekje med gledališčem, mestnim jedrom in ob Savinji. Rad imam mesta, kjer se človek lahko ustavi, opazuje ljudi in začuti utrip mesta.
S čim se poleti najraje ohladite?
Z dobro senco, hladno pijačo in skokom v vodo, kadar je to le mogoče. Včasih pa zadostuje že večerni sprehod, ko vročina nekoliko popusti.
Če bi lahko imeli za hišnega ljubljenčka katero koli žival, tudi divjo ali fantazijsko bitje, katero bi izbrali in zakaj?
Zmaja. Ne toliko zaradi ognja in moči, ampak zaradi svobode. Predstavljam si, da bi z njim lahko poletel nad mesta, gore in morja ter svet pogledal s povsem drugačne perspektive. Poletel bi lahko tudi do službe in zagotovo ne bi imel težav s parkiranjem.
Če bi o vas snemali film, za kakšen žanr bi po vaše šlo?
Verjetno bi bila to mešanica drame, komedije zmešnjav in road movieja. Ravno ko misliš, da veš, kam zgodba pelje, zavije v povsem nepričakovano smer.