Vera Šolinc: Srčen, pa malo trčen

Na letošnjem Festivalu Slovenska polka in valček je zmagala s pesmijo Srčen – trčen, pod katero se je podpisala kot avtorica besedila, glasbe in aranžmaja. Bila je tudi avtorica zmagovalnega valčka.
Vera Šolinc izhaja iz glasbene družine, kjer je nabirala prve izkušnje in dozorela v pevko in uspešno tekstopisko. Izpod njenega peresa je nastalo toliko besedil, da jih ne šteje več.
Igra na različne inštrumente, piše glasbo in aranžmaje, vodi ansambel Vera & Originali, za osnovnošolske otroke pa je izdala didaktično glasbeno pravljico Godbena soba.

Foto: Nataša Müller

Ko bom velika, bom zdravnica ali farmacevtka, ste rekli, postali pa pevka in tekstopiska.
Kar se tiče farmacije, se je uresničilo, ker sem sedemnajst let delala v lekarni. Kar zadeva medicino, pa je mojo željo uresničila starejša hči, ki je zdravnica. Naša družina je bila vedno povezana z glasbo. S sedmimi leti sem igrala klarinet v godbi na pihala. Potem sem nastopala z očetom na različnih zabavah. Že takrat sem zaslutila, da imam morda talent za pisanje besedil in glasbe; kadar nama je z očetom zmanjkovalo repertoarja, sva si dodatne skladbe kar izmišljevala.

Kakšna je bila pot od družinskega tria do ansambla Vera & Originali, ki ste ga ustanovili?
Ko sem nastopala v družinskem triu, so me opazili pri ansamblu Cmok in me povabili k sodelovanju. Pri njih sem začela kot pevka zabavne glasbe, saksofonistka in klarinetistka. Krajše obdobje sem nastopala pri ansamblu Ad hoc, zatem pa je sledilo obdobje Celjskega instrumentalnega kvinteta. To je začrtalo mojo nadaljnjo glasbeno pot pri narodno-zabavnih ansamblih, med katerimi sem najdlje sodelovala z Gašperji. Leta 2012 se je rodil moj ansambel Vera & Originali.

Za vami je veliko potovanj ter neprespanih noči. Je bilo težko biti stoodstotna mama, ko so bili vaši trije otroci še majhni?
Imam dve veliki ljubezni: prva je ljubezen do otrok, druga do glasbe. Potrebno je bilo zbrati res veliko moči za usklajevanje obojega, vendar mi je uspevalo s pomočjo razumevajoče družine.

Otroci so zdaj odrasli, hčerka Eva pa se vam včasih pridruži pred mikrofonom.
Eva je glasbenica, ki se ukvarja s popularno glasbo, nima pa ničesar proti dobri narodno-zabavni glasbi in se mi z veseljem pridruži na odru, če je to potrebno. Poleg tega je tudi komponistka.

Na katere inštrumente znate igrati? In kako se kaj razumeta s frajtonarico?
Moj prvi inštrument je bil klarinet, kasneje pa še sorodni saksofon. Spoznavala sem se tudi z drugimi inštrumenti, vendar ne tako temeljito, temveč zgolj iz radovednosti in tudi zato, ker mi pride to znanje prav pri komponiranju. Ogromno sodelujem z ansambli, ki imajo v svoji zasedbi diatonično harmoniko. Jaz kot pevka pa se veliko bolje razumem s klavirsko.

Zelo ustvarjalni ste na področju pisanja besedil. Nekateri ansambli zaradi varčevanja sami pišejo besedila, a pozabljajo, da ima besedilo enako težo kot melodija. Da ga je treba presneto brusiti, če hočeš, da je dobro. Matej Trstenjak je napisal celo knjigo o tem.
Nimam ničesar proti, če poskušajo napisati besedilo, mogoče redkim tudi uspe kaj dobrega, drugi pa slej ko prej pridejo do spoznanja, da bi bilo pametno, če se obrnejo na koga, ki je tega vešč.

Za dobro besedilo si je treba čas vzet’, bi morda zapel Šifrer. Koliko časa vam vzame eno besedilo? Včasih zadostuje samo posrečen verz in hitro steče besedilo, kajne?
Pri meni lahko traja od deset minut pa do dveh mesecev. Odvisno je od neštetih dejavnikov.

Si je nekdo res dal na roko tetovirati verz vaše pesmi Baba zmeri zmaga?
Ja, neki fant, ki mu je bil ta verz všeč. Očitno mu je bila vsebina pisana na kožo. Dobesedno.

Imate veliko listkov pri sebi, kamor si zapišete idejo, verz, misel, ki se vam utrne, da je ne bi pozabili, kar se rado zgodi?
Listkov imam sicer bolj malo, je pa zato moj snemalnik na telefonu zapolnjen. Z melodijami je še huje; ker mi te še hitreje pobegnejo.

Lotevate se aranžiranja in komponiranja. Pravijo, da mora aranžma lepo spremljati besedilo, sicer utegne iz dobrega komada nastati zmazek.
Skladati se morajo besedilo, melodija in aranžma. Vse skupaj pa mora biti narejeno po meri izvajalca.

Na spletni strani vašega ansambla piše: Vsi se rodimo kot originali, ne umrimo kot kopije. Je težko biti izviren?
Ja, kar težko. Spremlja me kopica strahov, med drugim predvsem ta, da med pripravo skladbe ne bi iz podzavesti zbezala nekaj, za kar mislim, da sem sama odkrila, pa se izkaže, da temu ni tako.

Z ansamblom posnamete skladbo v slovenski in nemški verziji. Veliko gostujete v tujini?
Na žalost največ gostujemo v tujini, zato v zadnjem času delamo na tem, da bi nas spoznala tudi slovenska publika in da bi bili bolj prisotni v Sloveniji. To je tudi razlog, da smo se prijavili na festival Slovenska polka in valček 2019.

Zmagali ste s pesmijo Srčen – trčen. Kdo je srčen, pa malo trčen?
Ob pisanju besedila sem imela v mislih naš ansambel. Vendar se lahko v njem najde večina drugih muzikantov, ki so predani svoji glasbi. In nenazadnje, srčen, pa malo trčen je tudi reševalec, gasilec in vsak, ki z ljubeznijo opravlja svoje delo in se žrtvuje.

V narodno-zabavni glasbi so odlični glasbeniki skoraj nezaželeni, vedno popljuvani in se na njih zlije hektolitre gnojnice, meni Alenka Gotar. Vas kritika še prizadene?
Kritika, ki je utemeljena, me zapeče, a hkrati spodbudi, da nekaj popravim, izboljšam. Neumestne kritike samooklicanih strokovnjakov pa me spravijo v smeh.

Povejte, kako ste obračunali s Klemnom Bunderlo zaradi njegovega dolgega jezika.
Njegova občudovalka sem že od takrat, ko je sodeloval v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Klemen je izredno simpatičen in duhovit človek. Na predlanskem festivalu v Vurberku si me je pošteno sposodil; ker sem bila avtorsko zelo prisotna, je komentiral, če Vera Šolinc res nima v življenju še kaj drugega početi. Da imam očitno preveč časa. Tudi nagrado, ki so mi jo podelili, je pospremil s šaljivim komentarjem: »Spet ta Vera!« Vrnila sem mu tako, da sem ga presenetila v radijskem studiu z darilom za njegov rojstni dan. Dobil je samokolnico, da bo lahko vozil svoj jezik na oder.