Jure Bajič je eden tistih Celjanov, ki ga nekako kar vsi poznajo. Srečati ga je mogoče na skoraj vsakem dogodku v mestu, sicer pa se mu Celje zdi tudi zelo fotogenično, tako ga večkrat ujame v svoj fotografski objektiv in deli utrinke s sledilci na družbenih omrežjih.
Sprašuje: Maja Horvat
Foto: Osebni arhiv
Zakaj imate radi Celje?
Celje je moje mesto. Tu sem se rodil, odraščal na mestnih ulicah, se podil za žogo in s kolesom okoli, hodil v šolo in imel brezbrižno mladost. Celje je mesto, kjer si lahko v 10 minutah peš, s kolesom ali z avtom vsepovsod. Dovolj veliko in malo. Celje ima Savinjo, ima Stari grad, ima Celjske grofe, ima muzeje, gledališče, ima Šmartinsko jezero, ima Anski vrh, Celjsko kočo, ima Špico, ima veliko zelenja … ima vse za kvalitetno življenje. Če grem v mestno jedro, se mi ni treba z nikomer zmeniti in vedno koga srečam na kavi, pivu ali samo v mimohodu. Rad imam mesto, v njem se počutim varnega in sproščenega. Celje je mesto šampionov.
Od kod takšna strast do fotografije?
Moj prvi spomnim na fotografijo seže v osnovno šolo, ko sem hodil na fotografski krožek in smo razvijali fotografije na stari način. Potem sem to dal nekoliko na stran, saj so bili žoga, igrišča, zabava in ulica na prvem mestu. Z razvojem socialnih omrežij in pametnih telefonov pa me je spet nekako povleklo v ta svet. Prvi izziv mi je bil, da vsako fotografijo naredim s pametnim telefonom in nikoli s fotoaparatom, ki sem jih imel prej, in tako se je začelo: vaja dela mojstra. Fotografija me je začela tudi sproščati in veseliti. Z razvojem kamer na pametnih telefonih pa sem začel rasti tudi sam. Prišli so tudi prvi pozitivni odzivi od ljudi, določenih organizacij, medijev, na ulicah, in tako se je začelo kotaliti naprej. Vse skupaj sem združil z ljubeznijo do svojega mesta in postal ‘ulični fotograf’.
Bi raje videli, da bi o vas posneli film ali napisali knjigo?
Sam sem velik ljubitelj filmov in knjig že od malih nog. Odkar pomnim, sem rad hodil v kino, gledal filme na televiziji in ogromno bral, kar mi je ostalo do današnjega dne. Če bi moral izbirati, pa bi vedno izbral knjigo. Film ti pokaže dejstva, knjiga pa ti vzpodbuja domišljijo, z njo lahko greš v neki drugi svet in ostane za vedno.
S katero barvo bi se najlažje opisal in zakaj?
Modra barva je od nekdaj moja barva. Modre so kavbojke, ki jih vedno nosim, modro je nebo, ki vpliva na boljše razpoloženje, modro je morje, ki sprošča in pomirja. Modra barva je barva miru in harmonije, barva zrelosti, razumskosti, natančnosti, sposobnosti … Je barva zaupanja, iskrenosti in zvestobe. Vse to nekako opisuje tudi mene.
Bi se lažje odpovedali slanim prigrizkom ali sladkarijam?
Lažje bi se odpovedal sladkarijam. Ker rad uživam tudi ob pivu v zmernih količinah, seveda, ob njem veliko bolj pašejo slani prigrizki. »Cuker mi pada na slano.« (smeh)