Zadnjo šest letko je na čelu trenutno najboljšega slovenskega nogometnega kluba. Navijači vzklikajo njegovo ime. Je glavni obraz ruskih vlagateljev v celjski nogomet. Rojeni Moskovčan je nogomet vzljubil že kot otrok. Slovenijo obožuje že več kot četrt stoletja. Zadnja leta je postala njegov drugi dom. Njegov cilj: himno lige prvakov pripeljati v knežje mesto. Bo te sanje uresničila že naslednja nogometna sezona? On je pripravljen – Valerij Kolotilo.
Gospod Kolotilo, za nami je bila velika nogometna noč na evropski ravni. Ste spremljali tekmo?
Seveda. To je bil pravi praznik za vse ljubitelje nogometa. Takšne tekme niso zanimive samo za tiste, ki dobro poznajo nogomet, ampak tudi za družine, za otroke, za vse, ki imajo radi velik športni dogodek. Nogomet v zadnjem času ponuja vrhunske občutke in lepo ga je gledati.
Za koga navijate na mednarodnem prizorišču?
Gledam predvsem kot predsednik Celja. Morda se sliši malo drzno, ampak razmišljam, kako bi se mi merili s takšnimi ekipami. Zanima me, kako bi zdržali proti tako močnim posameznikom in kakšne bi bile naše možnosti. Na nogomet gledam tudi s tega vidika.
Kakšna je pot, da bi Celje nekoč prišlo do takšnih tekem?
Veliko je odvisno od rezultatov prvenstev v Evropi. Celje se lahko uvrsti v prvi ali drugi krog kvalifikacij za Ligo prvakov, potem pa mora zmagati tri oziroma štiri kvalifikacijske kroge. Če ti uspe, prideš v skupinski del, kjer te lahko čakajo klubi, kot so PSG, Bayern, Chelsea in drugi veliki evropski klubi.
V zadnjih letih se je v Celju zgodil pravi nogometni preporod. Kako vam je to uspelo?
Trudimo se in delamo. Nogomet ni enostaven posel. Kot pri vsakem poslu moraš na začetku več vložiti in čakati, da se vložek začne vračati. Tudi mi smo imeli obdobje prilagajanja. Naredili smo tudi napake, predvsem kadrovske. Vsaka takšna napaka je v nogometu zelo draga.
Kako draga je lahko takšna napaka?
Če pripelješ nogometaša, ki se iz različnih razlogov ne ujame, te to lahko na letni ravni stane 50 ali 100 tisoč evrov. Če je takšnih igralcev več, so stroški zelo veliki. A prišli smo do točke, kjer smo danes optimistični. Poskušali bomo tekmovati na še višji ravni.
Kaj je za vas nogomet? Največja postranska stvar na svetu ali tudi dober posel?
Vsak v nogometu vidi nekaj svojega. Nekdo vidi taktiko, nekdo lepoto igre, nekdo poslovno priložnost, nekdo reklamo, otroci pa vidijo praznik in dogodek. Nogomet je danes nekaj veliko večjega kot samo igra. Finale Lige prvakov je dogodek številka ena na svetu. Zame je nogomet življenje. Vsak dan je praznik.
Zakaj ste vi v nogometu?
Zaradi otroštva. Dedek je navijal, oče me je prijel za roko in peljal na stadion. V tem sem užival takrat in uživam še danes. To je ljubezen iz otroštva.
Kako se spominjate svojega otroštva in prvih nogometnih izkušenj?
Ves čas sem živel z žogo. Poleti, med počitnicami, sem bil vedno na igrišču. Babica mi je na majico prišila številko igralca, za katerega sem navijal. Z žogo sem čakal dedka, ko se je vrnil iz službe, in mu kazal, kako smo igrali in kakšen gol sem dal. To so zelo lepi spomini.
Se spomnite svoje številke?
Seveda. Številka je bila 11 ali 12. Moj junak je bil sovjetski napadalec. Njegovo številko sem imel in ga zelo občudoval.
Kako se je začela vaša pot iz Rusije v Slovenijo?
V Rusiji sem delal posel v Moskvi, povezan s športom. Imel sem distribucijo italijanske športne znamke Lotto Sport Design, hkrati pa sem se ukvarjal tudi z nogometom. Pod mojim vodstvom je bila nogometna ekipa v drugi ruski ligi. Prek poslovnega znanca iz Slovenije smo se dogovorili za priprave ekipe v Sloveniji. Prvič sem prišel na Bled in to je bila ljubezen na prvi pogled.
Kaj vas je v Sloveniji tako pritegnilo?
Veliko malenkosti. Zrak, hrana, narava, občutek domačnosti. Zelo rad imam slovensko domačo hrano, tudi krvavice. Nekatere stvari so me spominjale na otroštvo. Videl sem travo, naravo, okolje, ki mi je bilo nekako znano. V srcu sem začutil toplino in željo, da se vračam.
Kdaj ste se preselili v Slovenijo?
Stalno živim v Sloveniji od leta 2019 oziroma po obdobju epidemije, ko so bili ukrepi odpravljeni. Pred tem sem prihajal kot turist in se redno vračal.
V Celju je župan Matija Kovač, ki ima prav tako ruske korenine. Se z njim kdaj pogovarjata v ruščini?
Na začetku sva govorila slovensko. Potem sem ugotovil, da zelo dobro razume ruščino. Mislim, da je zanj tudi dobro, da jo uporablja, ker sicer malo pozabi, če nima prakse. Spoštujem to, da ima Celje tudi to povezavo z ruskim jezikom in kulturo. Pa tudi nekdanji župan Celja Bojan Šrot zelo dobro govori rusko.
Kako danes iz Slovenije gledate na Rusijo?
Želim si, da bi bili državi vedno blizu. Med ljudmi sam čutim veliko topline. Rusi imajo Slovenijo zelo radi, Slovenci pa imajo, kolikor vidim, tudi lep odnos do Rusov. Politika trenutno vpliva na formalne odnose med državami, a med ljudmi je občutek pogosto drugačen. Verjamem, da bo to obdobje minilo in da bomo lahko živeli skupaj še bolje.
Koliko je v nogometu prisotne politike?
Nogomet ni samo šport. Je tudi družbeni prostor, ki lahko odpira vrata. A sam ne želim špekulirati o politiki. Želim si, da nogomet združuje ljudi. V naši ekipi so Rusi, Ukrajinci, igralci iz Srbije, Hrvaške, Kosova in drugih okolij. Slačilnica je majhen model sveta. Če lahko v ekipi vsi živijo skupaj, potem lahko tudi svet živi skupaj.
Pred kratkim je NK Celje znova postal državni prvak. To so zagotovo posebna čustva …
Seveda so čustva posebna. To je tretji naslov državnega prvaka v zgodovini Celja. Takšen uspeh ni samoumeven. Imamo močno ligo, močne nasprotnike in klube z večjo zmagovalno tradicijo, kot sta Maribor in Olimpija. Tudi Koper v zadnjem času zelo dobro deluje. Slovenska liga je zanimiva, Celje pa je v zadnjem obdobju najboljša slovenska ekipa.
Kaj naslov državnega prvaka prinese klubu?
Zame najprej stroške. Treba je plačati bonuse in premije igralcem ter strokovnemu štabu. A to so lepi problemi. Naslov nam daje možnost igranja v evropskih pokalih, kjer lahko klub zasluži denar, dvigne raven ekipe in posameznikov ter si odpre možnosti za prestope igralcev.
Je s takšnim naslovom lažje tudi pri sponzorjih?
Imamo zelo dobre partnerje in sponzorje. Zahvaljujem se jim za podporo v dobrih in slabih časih. Cinkarna Celje klub podpira že več kot deset let. V zadnjem času so prišli tudi novi partnerji, med njimi mednarodna zavarovalnica Grawe. Imamo tudi veliko lokalnih partnerjev in vsem smo hvaležni.
Kako pomembno je, da so z ekipo tudi navijači, ne samo takrat, ko klub zmaguje?
To je zelo pomembno. Imam občutek, da v Sloveniji navijači pogosto pridejo na stadion takrat, ko pričakujejo zmago ali ko pride velik nasprotnik. Podobno sem opazil tudi pri Planici. Ko Slovenci zmagujejo, je ljudi ogromno, ko je slabše obdobje, jih je manj. Pri tekmi s Fiorentino smo imeli poln stadion, kar je bilo čudovito, a želel bi si, da bi ljudje prišli predvsem zaradi naših igralcev in naše ekipe.
Navijači so torej dodatni igralec?
Zelo pomemben igralec. Ko imaš poln stadion za hrbtom, igralci čutijo drugačno odgovornost. Zato se trudimo, da bi bila tekma dogodek za vse. Imamo družinski sektor, otroški kotiček, prostor za najglasnejše navijače, hrano in spremljevalni program. Želimo, da ljudje pridejo na stadion in se dobro počutijo.
Nogometna tekma danes očitno ni samo igra, ampak celoten dogodek. Je težko zadovoljiti pričakovanja ljudi?
Trudimo se, da naredimo čim več. Mislim, da je NK Celje na tem področju naredil velik korak naprej. Pred tekmami pripravljamo program, poskrbimo za otroke, za družine, za dobro organizacijo. Nočemo, da ljudje pridejo, jih zebe in čakajo v vrsti za stranišče. Želimo, da je vse urejeno in da je obisk stadiona prijetna izkušnja.
Koliko ljudi sodeluje pri organizaciji ene tekme?
Ogromno. Tu so redarji, klubski sodelavci, ekipe za hrano, varnostniki, policija in številne druge službe. Imeli smo tudi zahtevne tekme z navijači iz Grčije in Poljske, kjer bi lahko nastale težave, a je bilo vse organizirano na najvišji ravni. Incidentov ni bilo. To je zelo pomembno.
Vodite klub kot športni klub ali kot podjetje?
Kot športni klub. Razlika med običajnim podjetjem in nogometnim klubom je v tem, da klub ne more biti uspešen brez športnih rezultatov. Če ne zmaguješ, ne moreš zaslužiti. Moj cilj je dvigniti športno raven kluba. Verjamem, da bodo potem prišli tudi finančni rezultati.
Kaj je težje: priti na vrh ali ostati na vrhu?
Vsaka sezona je nova zgodba. Konkurenti ne spijo. Vsak prestopni rok prinese nove igralce, vsako leto in vsake pol sezone je prvenstvo drugačno. Težko je priti na vrh, a tudi ko si tam, ne smeš zaspati. Dve ali tri slabe tekme lahko spremenijo vse. To je vsakodnevna borba.
Koliko stresa prinaša takšno delo?
Zelo veliko. Živim od tekme do tekme. Po zmagi imaš dve ali tri ure veselja, potem pa že razmišljaš o naslednji tekmi. Če izgubiš, je življenje takoj videti slabše. V nogometu ne moreš biti ravnodušen. Moraš biti čustveno povezan s tem, kar se dogaja na igrišču.
Kdaj potem najdete čas za oddih?
Pravzaprav ga skoraj ni. Nogomet je najboljša služba na svetu in ne potrebuješ dopusta v klasičnem smislu. Ko se sezona konča, gredo igralci na dopust, mi pa s športnim direktorjem in strokovnim štabom pripravljamo prestope in novo sezono. Morda je nekaj časa pozimi, za novo leto, ko je sneg.
Smučate?
Sem smučal, ampak mi poškodbe iz nogometa tega ne dovolijo več. Kolesarjenje je boljše.
Kako se družina prilagaja vašemu življenju z nogometom?
Imam srečo, ker sem ženo spoznal v nogometnem klubu. Njen oče je bil nogometaš in trener. Tudi ona ima rada nogomet. Včasih me celo ona potegne na kakšno tekmo in reče, da gremo še nekaj pogledat. Pri nas je družina zelo povezana z nogometom.
Ste v teh letih naredili tudi kakšno odločitev, ki bi jo danes sprejeli drugače?
Seveda. Napak je bilo veliko. Ne verjamem, da obstaja človek, ki gre skozi življenje brez napak. V nogometu so to pogosto kadrovske napake. Včasih ne moreš vnaprej vedeti, kako se bo nekaj izšlo, ali bo prišlo do poškodbe, ali se bo igralec ujel. A večina odločitev je bila pravilna in vesel sem ravni, ki smo jo dosegli.
Kaj vam osebno daje večji zagon: zmaga ali poraz?
Poraz je zame zelo boleč. Vsak poraz je kot rana na srcu. Težko ga preživim in vem, da bi moral to lažje sprejemati, ampak ne morem. Zato poskušam živeti tako, da se ne učim samo iz porazov.
Kaj s tem mislite?
Veliko ljudi pravi, da te poraz nekaj nauči. Jaz pa poskušam živeti tako, da se učim tudi iz zmag. Tudi ko zmagamo, analiziram, kaj bi lahko šlo narobe in kaj bi nas lahko pripeljalo do poraza. Nočem čakati na poraz, da bi se šele takrat učil. Treba je pozabiti zadnjo zmago, ne spati na lovorikah in se pripraviti na naslednjo.
Letos ste skupaj z nogometaši prejeli tudi priznanje Celjanov. Kaj vam pomenijo takšna priznanja?
To je bilo zelo prijetno presenečenje. Prišlo je v turbulentnem obdobju, ko smo imeli spremembe in težje trenutke. Zame je bilo to dodatna odgovornost in motivacija, da moramo ekipo vrniti v zmagovalni ritem. To priznanje ni samo moje. Je priznanje celotni ekipi, strokovnjakom, sodelavcem, upravnemu odboru, podpornikom in vsem, ki delajo za klub. Hvala Celju in Celjanom.
Kako lahko Celje kot mesto unovči uspehe nogometašev?
Delamo za navijače, za klub in za nogomet. A mislim, da bi bilo lahko sodelovanje z občino in z upravljavci športnih objektov – ZPO – še boljše. Imamo težave z infrastrukturo. Nekaterih stvari ne razumem najbolje, zlasti glede delovanja organizacij, ki upravljajo športne objekte. Po mojem bi morale biti servis športu, ne pa da delujejo kot podjetje, ki mora ustvarjati dobiček.
Kaj to pomeni za razvoj mladih nogometašev?
Tu imamo velike težave. Infrastrukture je premalo. Na nekaterih igriščih trenira preveč otrok hkrati, tudi več kot 50. V takšnih razmerah je zelo težko normalno razvijati mlade nogometaše. Vem, da župan išče možnosti, a to je področje, kjer potrebujemo več podpore.
Celje je tudi sicer športno mesto. Kako gledate na druge uspešne celjske klube?
Celje ima veliko uspešnih športnih zgodb. Košarkarice so zelo uspešne, rokomet ima veliko tradicijo. Vesel sem teh uspehov. A prav zato menim, da mora biti športna infrastruktura urejena tako, da pomaga klubom in mladim športnikom.
Kako se odklopite od nogometa?
Težko. Pravzaprav se skoraj ne odklopim. Morda s kakšnim filmom, nekaj časa z otroki in družino. Ampak tudi doma je televizija pogosto prižgana na nogomet. O tem bi moral več razmisliti.
Pred nami je tudi veliko nogometno poletje. Si upate napovedati zmagovalca svetovnega prvenstva?
Težko. Iskreno, bolj sem osredotočen na Celje. Žal mi je, da slovenske reprezentance ne bo na prvenstvu, saj sem užival na zadnjem evropskem prvenstvu in spremljal slovenske tekme. Upam pa, da bomo mi v času svetovnega prvenstva igrali kvalifikacije za Ligo prvakov. To je trenutno tisto, zaradi česar me najbolj boli glava.
Kaj si želite za prihodnost NK Celje?
Želim si čim manj glavobolov in čim več dobrih rezultatov. Predvsem pa, da navijači ne pozabijo na ekipo in da nas pridejo podpret tudi v naslednjih tekmah. Celje ima veliko priložnost in verjamem, da lahko še napredujemo.