Štajcast: Silvo Pliberšek

Glasba ga spremlja že od otroštva. Poleg družine in prijateljev mu pomeni največ. Ponosen Oplotničan ne skriva svojih korenin, še več, na domače kraje je danes ponosen bolj kot kdajkoli prej. Že mnogo let mnoge preseneča na rojstnodnevnih zabavah. Skupaj s harmoniko sta številka ena rojstnodnevnih presenečenj. Sodelovanje z Modrijani se mu je več kot obrestovalo. Nič čudnega, da mu mnogi pravijo ljubljenec ljudskih src.

Imaš dve hčeri, obe sta glasbeno aktivni. Ti družina veliko pomeni?

Družina mi res veliko pomeni, čeprav včasih tega morda ne pokažem. Sem zelo čustven človek in sem zelo ponosen na svoji dve hčeri Dašo in Nušo. Sta takšni, kot morata biti. O vsem se lahko pogovorimo, si potožimo, si povemo o težavah. Meni lahko hčeri vse povesta, sem odprt človek.

Tudi o fantih?

Tudi, seveda. Daša si je hitro dobila fanta, že v osnovni šoli, torej sta z Andražem že res dolgo skupaj in v bistvu je naš družinski član, kot bi bil moj sin. Veliko smo že preživeli skupaj, veliko pogovorov je bilo med nami. Daša ne poje, je pa zelo odrska, predvsem v smislu vodenja kakšnih koncertov. Nuša pa poje, srečna je, da lahko poje.

Nuša je tudi zmagovalka Glasbene zvezde Štajerske. A meniš, da je danes mladim lažje priti na glasbeno področje, kot je bilo tebi?

Ne vem, po moje je to kar nekako ista pot. Tudi včasih ni bilo lahko. Ko sem bil še otrok, star okoli 14 let, so bili zelo aktualni plesi, v vsaki gostilni je bila muzika. V eni gostilni pri nas so bile zelo popularne karaoke, ki so bile kasneje tudi na televiziji in jih je vodila Deja Mušič. V tej gostilni sem pel vsak petek, tako smo se mladi lahko pokazali, bilo je vedno veliko ljudi. Takšni so bili moji začetki. Mislim torej, da je pot kar enaka kot nekoč, je kar nekaj stopničk.

Omenil si Karaoke, znano televizijsko oddajo, ki smo jo pravzaprav vsi gledali v devetdesetih. A se spomniš, katero pesem si takrat pel?

Na Karaokah v Slovenski Bistrici sem pel Povej mi Marina in sem celo zmagal. V Slovenskih Konjicah pa sem pel 25 ur na dan. Tam sem bil drugi.

Danes si mnogim vzor. Kako pa je bilo v tvojih mladih letih? Kdo je bil tvoj vzornik?

V naši družini je pet otrok, štirje bratje in sestra. Vsi bratje igramo harmoniko, sestra pa je pela, včasih je bila pevka pri ansamblu. Ko sem bil star kakšnih pet let, je bil moj vzornik naš ata. Sedel je na krušni peči in imel tisto harmoniko v rokah … Ne vem, tako fino se mi je zdelo, ko sem ga gledal, kako je užival. Bil je samouk, kot sem tudi jaz. Ko sem bil star 13 let, pa sem začel sam igrati. Bila je neka gostilna pri Zgornji Ložnici, kjer sem prvič igral na 50-letnici. In to s klavirsko harmoniko, kakšne tri, štiri ure. Počutil sem se, kot da že 100 let igram. To je bilo to. Harmonika me spremlja še danes.

Že kar zgodaj si se srečal tudi s Tinetom Lesjakom. Kakšne spomine imaš nanj?

Bil sem star okoli 9 ali 10 let, ko sva si z bratom Jankom, ki je že hodil v službo in imel svojo frajtonarico, rekla, da se bova šla učit k Tinetu Lesjaku. Da bova videla, kdo bo boljši. Ko sva prišla na vaje in sem zagledal Tineta, tedaj je že bil velikan glasbe, a se tega še nisem zavedal, sem si rekel, da bi tudi jaz rad tako igral. Toda pri nas ni bilo denarja, živeli smo bolj skromno. Trikrat sem sem šel na vaje, četrtič pa je bilo treba plačati in nisem več mogel hoditi, saj ni bilo denarja. Tako je bilo. Zdi se mi, da je bil zame zelo pomemben že tisti prvi stik s Tinetom. Da je opazil, da je nekaj v meni. K sva se čez leta srečala, je Tine imel idejo, da naredimo glasbeni sestav z Oplotničani. Vmes je minilo več let, ko sem igral sam, a me je vseskozi podpiral. Vedno mi je govoril, da moram poslušati samega sebe, da ni vse v tehniki, rad je videl, da smo peli iz srca, z dušo, saj se tako ne da pretvarjati. Vsako pesem, ki jo pojem, začutim po svoje.

Je bil Tine strog?

Tega občutka nikoli nisem imel, čeprav je kdo kdaj rekel, da je strog. Tudi če je morda bil, ni s tem nič narobe. Ko smo skupaj peli in obiskovali vaje, je bilo prav, da smo poslušali enega, saj nas je bilo pet in ni mogel vsak govoriti po svoje. Nekdo mora imeti komando. Zelo je bil vesel, če smo ga poslušali, saj je imel dejansko prav. Imel je tisti ljudski čut. Pri njem se je točno opazilo, da je pravi Pohorc. In na to je bil zelo ponosen. Rad je imel ljudsko glasbo. Poznal je ogromno ljudske glasbe. Še vedno mislim, da se je tudi zato v njem rodilo toliko lepih pesmi, ker je poznal ogromno ljudskih pesmi. Zelo dobro si je zapomnil in kadar je kaj slišal, ni pozabil. Bil je velik človek. Ogromno lepih pesmi je nesel s sabo na drugi svet.

Pa se spomniš zadnjega stika s Tinetom, zadnjega klica, pogovora?

Ja. To je bilo slaba dva meseca preden so ga pokopali. Sedeli smo v Oplotnici, pili kavo na terasi. Pogovor je nanesel, da sem mu rekel: ‘Tine, ti boš tako 100 let živel. Ne piješ, ne kadiš, zdravo živiš, gledaš, kaj poješ.’ Ko je bil kdaj zamišljen, je vedno sedel na svoj značilen način, z roko pred usti. Tedaj mi je odgovoril: Koliko je vredno, da je človek zdrav!’ To je rekel in to je bilo to. In nič, da bi kaj omenil (svojo bolezen, op.a.), kdaj povedal, nič. Nikoli. Od tistega dne se nisva več videla.

Slovenci radi poslušamo in prepevamo hrvaško glasbo. Kakšen odnos imaš ti do nje?

Pristaš tega, da bi Slovenci peli hrvaško glasbo, nisem. Jaz sem pristaš slovenske glasbe. Svoje čase, ko sem igral v One man bandu, smo igrali tudi hrvaško glasbo, ne rečem, da je ne cenim ali ne spoštujem, daleč od tega. Rad jo slišim, ko sem na morju, ne bom pa jaz posnel hrvaške pesmi. Ne vem, Slovenec sem, iz srca spoštujem slovensko. Naša ljudska in narodna glasba je drugačna. Avstrijci bi zelo radi igrali v našem slogu, kot igramo mi, ampak nikoli ne bodo mogli, ker pač niso Slovenci. Slovenci se glede tega premalo cenimo, premalo se pogovarjamo o slovenski glasbi. Imel sem že priložnost, da bi posnel eno hrvaško pesem, a se o tem niti nisem hotel pogovarjati. Slovenska muzika, to so naše korenine.

Je v narodno zabavni glasbi kaj tekmovalnosti med izvajalci, ansambli?

Tega ne občutim, ker niti ne gledam po tem. Meni se zdi najbolj noro, da je nekdo tekmovalen. Ne vem, zakaj bi mogel biti za neko stvar tekmovalen. Ni važno, ali je to muzika ali kak drugi posel. Zdi se mi, da je za vsakega dovolj. Rivalstvo s sabo prinese nevoščljivost, česar pa ne maram. Rad sem med ljudmi, ki so med seboj povezani, složni. Ljudje so včasih uspeli samo tako, da so si pomagali. Ne da so se odrivali, hodili eden po drugem. Na kmetijah se je želo, kosilo, ljudje so radi odšli pomagat sosedu, če je bilo treba in vsi so bili zadovoljni. Sloga mi veliko pomeni, tudi v glasbi. Vsi se trudimo, vsi ustvarjamo, dajemo duše v svoje izdelke, glasbo prenašamo v družbo in dejansko družba odloči, kako je sprejeta. Mislim, da moramo glasbeniki držati skupaj, pa tudi drugi Slovenci. Slovenci bi morali skupaj držati.

Z Modrijani ste skupaj posneli zelo veliko uspešnico, pesem Zemljica. Kako se spominjaš sodelovanja z njimi?

To je bilo nekaj krasnega. Nikoli nisem niti pomislil, da se bomo našli, pa da bomo … da bom jaz z njimi posnel kakšen komad. Daleč od tega, ampak nekako se je to zgodilo. Nekega dne me je poklical Rok (Švab, op.a.). Najprej sem mislil, da se heca, potem pa mi je pesem poslal po telefonu. Bil sem ravno na traktorju in obračal seno. Ko sem tam nekje za koruzo pesem prvič poslušal, sem Roka poklical nazaj in mu rekel, da je to hit. Zelo sem začutil to pesem, saj je v njej vse, kar počnem. Skupaj nam je uspelo. Modrijani so odlični muzikanti, zame trenutno najboljši v Sloveniji in želim jim, da bi ustvarjali vsaj še toliko časa kot doslej.