Že več kot 20 let je specialistka nevrologinja. Pri možganih jo najbolj preseneča to, kako so požrešni. So majhni v primerjavi z drugimi deli telesa, a porabijo kar dobrih 20 odstotkov naše energije – pove. In kako so možgani nezamenljivi. Skoraj vse lahko medicina že menja, ledvica, jetra, žile, možganov pa ne. Je predstojnica nevrološkega oddelka Splošne bolnišnice Celje. Njeni pacienti o njenih prizadevanjih povedo: malo res malo je takšnih zdravnikov. Doma v Krakowu na Poljskem, dom pa ima v Velenju. Izjemna dr. med Iwona Ewa Kosi.
Danes se bova veliko pogovarjala o možganih. Kaj vi naredite zjutraj, da se možgani hitro zbudijo?
Čeprav je dokazano, da rutina ni dobra za možgane, imam tudi jaz svojo jutranjo rutino. Zjutraj spijem kavo in sok pomaranče ter ingverja. Verjamem, da je vse, kar se v našem telesu dogaja, tudi večina bolezni, povezano s stanjem našega imunskega sistema. Jutranja doza vitamina C in ingverja, ki deluje protivnetno, me okrepi in da energijo, da lahko začnem hitro razmišljati.
V Slovenijo ste prišli s Poljske …
Tako je, s Poljske, kjer sem študirala medicino, sem prišla leta 2000. Tam sem spoznala svojega moža, ki je Slovenec, in odločila sva se, da prideva v Slovenijo poskusit srečo. Mož je rekel, naj se sama odločim, kje bova ostala, v Sloveniji ali na Poljskem. Izbrala sem Slovenijo, saj mi je prirasla k srcu, ker je majhna, lepa, prisrčna država. Tudi med ljudmi sem se dobro počutila. Takoj sem dobila specializacijo iz področja nevrologije. Moja prva služba je bila v Slovenj Gradcu. Od leta 2014 delam v Celju.
Zelo dobro govorite slovensko. Najbrž učenje jezika ni bilo enostavno?
V Slovenijo sem prišla junija, oktobra sem že imela izpit iz slovenščine. V tistem času je izpit potekal na zelo visoki ravni, podobno kot matura. Slovenščine sem se učila individualno z učiteljico, pisala sem veliko spisov z različnih področij, v slovarjih iskala besede … Ob prihodu v Slovenijo nisem znala nobene besede, nič nisem razumela. Veliko sem opazovala, povezovala besede, si pri razumevanju pomagala s kontekstom in neverbalno komunikacijo. S sabo sem nosila zvezek, kamor sem vpisovala nove besede in jih doma utrjevala. Moj moto je, da se je treba nenehno učiti in kot otrok raziskovati svet.
Se moramo torej vse življenje učiti?
Seveda. Naši možgani potrebujejo nenehno stimulacijo. Če želimo biti srečni, moramo nenehno delovati tako, da stimuliramo možgane in spodbujamo dopaminski sistem. Če se nagrajujemo s stvarmi, ki nam prinašajo veselje, to vpliva na naš limbični sistem in smo srečni.
Zakaj ste izbrali prav nevrologijo?
Nevrologijo sem izbrala, ker je to zelo zanimivo in tudi precej neraziskano področje. Naši možgani so organ, ki deluje kot nadzorna plošča pri računalniku. Vse, kar se dogaja z nami, da se gibljemo, razmišljamo, čustvujemo, je povezano s funkcijo možganov. Tega se mogoče premalo zavedamo.
Ste tudi predstojnica nevrološkega oddelka v celjski bolnišnici. Kakšno delo je to?
Zelo zanimivo in razgibano. Pravzaprav bi lahko rekla, da mi je vodstvena funkcija zelo blizu. Zelo rada opravljam klinično delo med pacienti, ampak tudi zelo rada urejam in organiziram zadeve, da potekajo tako kot je treba in da so zadovoljni vsi v ekipi. Predvsem pa v ospredje postavljam pacienta in njegove svojce. Ne le, da bolnike dobro pozdravimo, kar je naš cilj, ampak da se med bivanjem v naši bolnišnici tudi dobro počutijo. Da vidijo, da delamo s srcem, da dajemo svoje znanje, svojo empatijo in da naredimo vse, kar je v naših močeh. Seveda pa čudežev ne moremo delati.
Kaj vas kot nevrologinjo najbolj fascinira pri možganih?
Pri možganih me najbolj fascinira, kako majhen organ je to. Možgani so namreč težki le kilogram, a so zelo požrešni, saj porabijo kar 20 odstotkov vse energije, ki jo potrebuje naše telo. Zelo pomembno je, da jim to energijo dostavimo, sicer ne morejo funkcionirati.
Večkrat rečemo, da je treba dati »možgane na off«. Kako je s tem?
Možgane je vsekakor treba »dati na off«, saj živimo v svetu stalnih stimulacij. Naši možgani delujejo tako, da dobijo neke informacije, jih predelajo in tiste, ki jih potrebujemo, skladiščijo. Možgani imajo vse pod nadzorom. Če imajo preveč dohodnih stimulacij, lahko zablokirajo. To se včasih kaže z izgorelostjo. Podobno je kot pri računalniku: kadar je na računalniku naloženih preveč informacij, zablokira in ga je treba očistiti. Tudi naši možgani imajo »omejen procesor«, če lahko tako rečem, in jih je treba očistiti.
Kako?
Z rednimi, majhnimi koraki. Jaz denimo delam po 15 ali 16 ur dnevno. Moj jutranji ritual vključuje tudi poslušanje glasbe, zjutraj rada poslušam motivacijski jazz, potem na poti v službo poslušam Radio Rogla ali druge postaje, ki mi umirijo telo. Potem delam, zvečer pa si vsak dan vzamem uro zase, ne glede na to, kdaj pridem domov. Torej da nič ne delam; samo opazujem naravo in skušam umiriti možgane, da o ničemer ne razmišljam. Brez telefona, seveda, saj lahko modra svetloba z zaslona vznemirja možgane. Pred spanjem se moramo sprostiti, da lahko zaspimo in gremo v globoko fazo spanja. Spanje ni pasiven proces, med spanjem se naš organizem spočije, regenerira, spomini se usklajujejo, v našem telesu se tvorijo hormoni in vse pomembne stvari. Kakovosten spanec je izjemno pomemben.
Ali drži, da je med 22. uro in polnočjo spanec najbolj kakovosten?
Z mojim sinom sem raziskovala, kako pomanjkanje spanja vpliva na debelost in na težave s koncentracijo in pozornostjo. Za kaj gre? Pomembno je, da zaspimo pred polnočjo in da potem spimo vsaj 7 ali 8 ur. Kadar ljudje pravijo, da imajo dovolj štiri ure spanca, to ni dovolj. Osem ur, torej, saj vemo, koliko časa potrebuje naše telo. Ponoči se tvorijo melatonin, hormoni … Zjutraj pa nas prebudi svetloba; svetloba je zelo pomembna, saj blokira sintezo melatonina in prebudi možgane.
Številni danes mobilni telefon uporabljajo tudi v postelji. Kako to preprečiti?
Zelo preprosto: ob 21. uri odložimo telefon in vanj ne gledamo več. Drsanje po telefonu, preskakovanje iz ene vsebine v drugo, je zelo škodljivo za možgane. V zadnjih leti opažamo ogromno težav s pozornostjo in koncentracijo, pri otrocih je ogromno diagnoz ADHD, ogromno je anksioznosti pri otrocih in pri odraslih težav s spanjem. Stalna stimulacija, predvsem pred spanjem, ni dobra. Prihaja do tega, da imamo ogromno kortizola, ki je hormon stresa. Zjutraj visoka raven kortizola vztraja še zelo dolgo, vse tja do poldneva. To vpliva na našo nadledvičnico, poveča se pritisk, tvorijo se maščobe in se redimo … vse je povezano. Trdim, da so vse bolezni povezane s stresom in s tem, kako nastavimo delovanje svojih možganov.
Pri omenjeni raziskavi sva s sinom določevala raven kortizola v slini po neprespani noči. S prijateljem sta neko noč do 4. ure zjutraj igrala računalniške igre. Potem smo pogledali funkcijo možganov in ugotovili, da je stanje podobno kot pri ljudeh, ki imajo epileptične napade, raven kortizola pa ni padla do poldneva. In to se dogaja pri vsakem od nas, če ponoči delamo in ne spimo.
Kako se spopadamo s težavami, kot je anksioznost? Kdaj poseči po zdravilih?
Zelo pomemben je zdrav način življenja. Gibanje vsaj 10 do 15 minut na dan, saj se med gibanjem sproščajo hormoni sreče. Kadar pa gre za hudo depresijo, ko človek obleži in ne more nič, je dobro, da v prvem mesecu uporabi antidepresive, da se čim prej pobere. Danes imamo zelo dobra zdravila, ki ne povzročajo odvisnosti. Ob tem je pomembno živeti zdravo, zdravo razmišljati, se družiti, pogovarjati, imeti čim več stikov v živo, ne le preko telefonov. Živimo v času telefonov, digitalizacije. Pretirana raba telefonov se lahko razvije v odvisnost, ki je enaka, kot bi se drogirali s kokainom, THC-jem ali alkoholom. Na enak način deluje ta sistem stimulacije možganov.
Ustaljeni vzorci za možgane niso dobri, ste povedali. Kako v današnjem svetu iskati nove poti?
Živimo v svetu »anti-aga«, ampak zame »anti-age« medicina ni le estetska medicina, ampak skrb za zdrave organe, predvsem možgane. Možgani so namreč edini organ, ki ga ni mogoče presaditi. Lahko presadimo pljuča, srce, ledvice, možgane pa ne. Naši možgani so nevroplastični, nevroni lahko tvorijo nove povezave. Bolniki po možganski kapi, ki ne znajo govoriti in premikati okončin, se lahko na osnovi vadbe znova naučijo govoriti in gibati, saj se razvijejo nove povezave v možganih.
Za možgane je pomembno, da jih (pozitivno) stimuliramo. Denimo tako, da se zjutraj v službo peljemo po drugi poti kot običajno. Ali pa da v trgovini uberemo drugo pot. Jaz nakupujem vedno po enakem vzorcu: najprej grem do zelenjave, potem do police z mlekom, na koncu do kruha. Če bi šli po obratni poti, torej najprej do kruha in na koncu do zelenjave, vam bo tak nakup vzel 20 minut več, saj boste prekinili rutino, kar je za možgane zelo dobro. Brala sem, da lahko nove povezave v možganovini izzovemo tudi tako, da si zobe čistimo z levo roko. Te spremembe ustaljenih ritmov so za možgane zelo koristne. Dobri so tudi miselne igre, ples in glasba, vsakodnevni izzivi.
V celjski bolnišnici obravnavate veliko bolnikov po možganski kapi. Kako je napredovalo zdravljenje v zadnjih 20 letih?
Na letni ravni obravnavamo okrog 700 pacientov z možgansko kapjo, kar je dokaj veliko. Možganska kap prizadene tako mlade kot starejše. Kot nevrologinja delam že 20 let. Ko sem začela, je bilo nevrološke paciente s kapjo enostavno zdraviti, saj ni bilo zdravil. Pacient, ki je po manjši kapi lahko odšel domov, je dobil aspirin. Smernice obravnave kapi so bile drugačne. Nekaj let kasneje se je zgodila revolucija s trombolitičnim zdravljenjem. Spomnim se svojega prvega pacienta, ki sem mu dala tromobolizo – zdravilo, ki topi strdke. Pacient, star 50 let, ni mogel govoriti in premikati polovice telesa. V 10 minutah je začel govoriti in premikati okončine, kot bi se zgodil čudež. Nekaj let kasneje smo ugotovili, da bi tudi pri tistih pacientih, kjer strdka ni bilo mogoče dokončno stopiti, strdek lahko izvlekli s katetrom. Zdravljenje je torej zelo napredovalo.
Kako ocenjujete slovensko zdravstvo?
Imamo odlično zdravstvo, odlične strokovnjake, imamo pa mogoče slab sistem. Tukaj je veliko za narediti. Danes imamo zelo dobre zdravnike, ki niso le zdravniki, ampak tudi menedžerji na svojem področju in imajo dobre rešitve, a jih žal nihče ne posluša.
Pravite, da naše misli močno vplivajo na nas.
Seveda. Vedno rečem, da pozitivni ljudje prikličejo pozitivna dejanja in pozitivne ljudi ter obratno. Nekaj mora biti na vizualizaciji. Če si predstavljamo dobre dogodke, rešitve, jih tudi dobimo. Že v otroštvu smo izpostavljeni različnim situacijam, ki jih je treba rešiti in v glavi nastanejo posnetki reševanja teh situacij. Možgani so sposobni, kot umetna inteligenca, zbrati vse te izkušnje in predlagati najboljšo rešitev. Več kot je življenjskih izkušenj, manj bomo potem kot odrasli določene dogodke razumeli kot stresne, temveč jih bomo razumeli kot izziv. Jaz ne doživljam stresa, ampak vidim le nove izzive.
Kaj je po vaš recept za dolgo in kakovostno življenje?
Srečujem veliko pacientov, ki so stari čez 90 in imajo še vedno kakovostno življenje. Ko jih vprašam, kaj so v življenju počeli, ugotavljam, da so predvsem živeli sproščeno in pozitivno razmišljali. Pomembno je tudi, da imamo zdrave navade: dovolj gibanja in spanja, zdravo prehrano, da pijemo malo alkohola in ne kadimo. To je precej preprost recept.