Ko k njemu pridejo stranke, rečejo, o župnik. Prepoznajo ga po vlogi iz Pohorske komedije. Mnoge je presenetil, ko je izstopil iz dobro stoječega Vitapurja, ki ga je sam soustvaril. Toda kmalu mu je postalo dolgčas. Začel je popolnoma znova. Kitaro igra, tudi kantavtorsko ustvarja. Z radostjo raziskuje življenje, a meni, da mora biti človek za vzgled. Tudi samemu sebi. Damjan Ratajc.
Začniva pri smehu. Spremljali smo te v Poharski komediji, zelo uspešnem projektu Andreja Pratnemerja in celotne ekipe. Kako si ga ti doživel?
Poharska komedija je res neki fenomen, nihče od nas si ni predstavljal, da bo tako. Ne vem, če se ga da ponoviti. Z Andrejem Pratnemerjem sva prijatelja in o filmu, pohorski komediji, mi je govoril že leta nazaj, pa mu tedaj nisem najbolj verjel. Potem pa so se stvari začele zlagati skupaj. Rezultat pa tako vidiš, kakšen je bil.
V filmu si igral župnika. Pa veš, da imaš soimenjaka, ki je dejansko župnik in celo prihaja s Štajerske?
Ja vem, saj sva v ‘žlahti’. Ne poznava se sicer dobro, vem pa, da je župnik v Šmarju pri Jelšah. Ko smo s filmom gostovali v šmarski kinodvorani, smo se precej šalili na ta račun, ko smo najavljali župnika Damjana Ratajca. Glede na to, da ga farani hvalijo, mislim, da imajo zelo dobro mnenje o njem.
Kaj pa tebe so po pohorski komediji farani kaj pohvalili?
Dejansko so me ljudje spraševali, če sem v resnici župnik. Morda sem videti kot župnik, morda imam takšno frizuro, se tako vedem … Ko sem se na snemanju preoblekel v duhovniška oblačila, šel za oltar, sem se zares počutil bolj tako, gosposko. Če bi izbral to smer v življenju, bi morda bil čisto dober župnik.
Snemanja Poharske komedije so bila verjetno naporna, verjamem, da ni bilo lahko uskladiti vseh urnikov, saj tudi ekipa ni bila ravno majhna, kajne?
V fazi snemanj smo bili vsi dobre volje in veselili smo se snemanj. Snemali smo ob sobotah in nedeljah. Namesto da bi doma gledali televizijo, smo pač šli na snemanje. Nekaj smo pojedli, malo popili, se pohecali, vmes pa posneli film. Sam osebno kakšnega stresa nisem čutil, verjamem pa, da je bilo povsem drugače za režiserja in tehnično ekipo. Zame je bilo torej predvsem sproščujoče. Bolje sem spoznal ekipo, nekatere sem prej poznal le na videz, drugih niti nisem poznal, vsi pa so vrhunski ljudje, za hece. Postali smo prijatelji, se dobivali na piknikih. Ta družabni del mi je bil zelo všeč.
Potrpežljivost je božja mast, smo te večkrat slišali povedati v filmu, kaj pa v resničnem življenju?
To je globoka misel. Po eni strani sem potrpežljiv, po drugi pa sem tudi temperamenten, energičen človek, ki včasih želi vse na hitro. Kadar pa drugi hitijo, se jaz upočasnim. To je stvar kompromisa in trenutka.
A bi rekel, da te je vloga župnika spremenila?
Ne bi rekel, da me je spremenila v smislu, da bi se kako drugače obnašal, to ne. Všeč pa so mi bili pozitivni odzivi ljudi. V trgovini so me ljudje pozdravljali: ‘O, župnik!’, pa smo se malo pohecali na ta račun. Tudi ko k meni pridejo stranke, pravijo: ‘O, župnik, kdaj bo pa drugi del?’. Moj lik v filmu ni bil tako opazen, ampak so si ga ljudje očitno zapomnili.
Predvidevam, da ti še bolj kot film leži biznis. Kar hitro si začel s poslovnimi izkušnjami. Kako se je začelo?
Biznis mi je v veselje, že od osnovne šole. Če imaš v mislih bolj resen posel, pa se je začel, ko sem bil star 24 let. Takrat sva s prijateljem Andrejem ustanovila podjetje Vitapur. V osnovi sva želela ustvariti spletni portal o zdravem načinu življenja s spletno trgovino s prehranskimi dopolnili in podobnimi izdelki. In tudi spanje je del zdravega življenja. Ko sva gledala ponudbo na trgu in ugotavljala, kakšne izdelke bi lahko prodajala, sva ugotovila, da izdelkov za spanje ni bilo prav dosti. Vendar vsak od nas spi, vsi imamo vzglavnik, odejo. Tako sva na spletu začela iskati opcije v tej smeri in začelo se je. Kar je bilo precej pogumno, glede na to, da sva bila tako mlada.
Iskala sva neko tržno nišo. Na banki sva dobila nekaj posojila in spomnim se, kako negotova sva bila, ko smo dobili prvo pošiljko izdelkov. Učila sva se še, razmišljala, denarja nisva imela veliko. Ko nas je poklicala prva stranka, postavljali smo spletno stran, sem dvakrat vprašal, če je prepričana, da prav kliče. Pa sva prodala. In začelo se je počasi razvijati.
Sprva ste ponujali vzglavnike?
Vzglavnike in odeje. Zelo enostaven koncept: vzglavniki so bili višji in nižji, odeje tanke in debele. ‘Keep it simple’. Ko so ljudje klicali, smo vprašali, ali spijo na boku, trebuhu ali hrbtu, da smo jim ponudili ustrezen vzglavnik. Če so želeli kupiti odejo, smo vprašali, ali je za žensko ali moškega, saj imajo ženske raje debelejše odeje, moški pa tanjše. Prodajalec mora stranke veliko spraševati in tako ugotoviti, kateri izdelek bi jim najbolj ustrezal. Ne sme biti pametnejši od drugih, tudi če je.
Potem si se na neki točki odločil, da svoj delež v podjetju prodaš. Zakaj?
Zdaj je od tega sedem ali osem let. Podjetje je postalo mednarodno, z velikim naborom izdelkov, sam sem se ukvarjal predvsem z izdelki, z nabavo. V nekem trenutku podjetje postane preveliko, človek obremenjen. Prišla je priložnost, da izstopim in to se mi je zdelo čisto OK. Ko pogledam nazaj, kako trenutno živim, menim, da bi še enkrat storil enako, da je bila odločitev prava.
Zdaj imaš podjetje Vinil Outlet, ki se ukvarja s talnimi oblogami. Kako je prišlo do te odločitve?
Nikoli si nisem mislil, da bom prodajal talne obloge, tako kot si nisem mislil, da bom prodajal vzglavnike. Ko sem izstopil iz Vitapurja, mi je hitro postalo dolgčas. Neke ideje sem tehtal, a me ni nič potegnilo.
Potem pa sem slučajno financiral prvi kontejner vinila. Bil je pri meni v skladišču, ni se prodal in ugotovil sem, da ga bom moral sam odprodati. Odločil sem se, da ga prodam poceni, samo da izpraznim skladišče. Zgodilo se je, da so začeli prihajati ljudje, pogovarjali smo se, izbirali barve, po nakupu smo šli še v kavarno … in ta družabna komponenta me je pritegnila. Morda se najprej komu zdi pòd nekaj brezveznega, ko pa človek vidi vse te vzorce, vse načine, ko se človek poglobi, ga kar potegne. In v tem uživam. Zastavil sem tudi nekoliko drugačen koncept.
Koncept, da so cene dosegljive. Kako v tej poplavi izdelkov velikih trgovcev doseči nizke cene?
Izdelki v industriji vinilov so v bistvu enaki, razlikujejo se le v kakšnih detajlih. Kdo pokliče in vpraša, zakaj je tako poceni, ali je slaba kakovost. Ne. Skladišče je moje, izdelek je na zalogi, saj lahko zalogo financiram, razstavnega salona nimam. Ko se kdo najavi, pride. Ni torej stroška prostorov, najemnine, zaposlenih, torej vseh stroškov, ki jih na koncu vedno plača potrošnik. Če sem sposoben stroške oklestiti, lahko enako kakovost pošteno prodam ugodneje. In ljudje prihajajo iz vse Slovenije, priporočijo me svojim sorodnikom, prijateljem. Marsikdo me ima v telefonu shranjenega kot Damjan Vinil. Marketinško kolo se tako vrti in odpade tudi strošek dragega oglaševanja. Moj zaslužek mi tudi ni tako pomemben. Všeč mi je, da se s strankami pohecamo.
Živiš v Konjicah. Kaj ti je tukaj najlepše?
Ljudje. Lepo je, če nisi tujec in poznaš ljudi. Parkiraš lahko povsod, za razliko od večjih mest. Ustreza mi tudi velikost kraja. Pa lepo je. Všeč so mi Škalce, vinogradi. Imam navado, da naredim turo okoli Škalc.
Sicer prihajaš iz ugledne konjiške družine, tudi precej znane. Oče je gradbenik, stric je župan. Kako družina vpliva nate?
Predvsem kot dober zgled. Že naš stari oče Drago je bil znan po tem, da je njegova beseda nekaj veljala. To v naši družini pomeni neki način vzgoje. Ko sem kdaj razmišljal o kakšnem ‘tumhajtu’, mi je rekel: Obnašaj se, bodi pošten, ne delaj sramote. In to imam še danes v glavi. Ne to, kaj si ljudje mislijo. To, da sem zgled. Drugim, hčeri, samemu sebi. Da stojim za svojo besedo.
Pa je to, da je tvoj stric župan, prednost ali kdaj tudi slabost?
Ne eno in ne drugo. Ni mi ne škodilo ne koristilo. Zame je bil stric, je stric in bo stric. Ko se v nedeljo dobimo na kavi, ne govorimo o politiki. Govorimo o puncah, imamo pač moške debate. (smeh)