Po 22 letih, preživetih na čelu OŠ Antona Ingoliča Spodnja Polskava z dvema podružnicama, je Danica Veber v začetku oktobra zapustila šolske hodnike.
V nadaljevanju nekaj njenih misli iz pogovora za lokalni časopis Bistriške novice:
Gospa Danica, resda zdaj končujete službovanje, a vendarle – kako se spominjate svojih prvih dni v šoli?
Ti dnevi so enih najlepših v moji karieri. Moje otroške sanje in mladostne želje so se uresničile tistega dne, ko sem prvič stopila pred učence kot učiteljica biologije in kemije. Spominjam se nabito polne naravoslovne učilnice na Spodnji Polskavi – nekaj učil, stojala s periodnim sistemom, dnevnika z redovalnico, zvedavih pogledov učencev, pritajeno šušljanje, rahlega občutka negotovosti. A ta je hitro izginil, ko sem se predstavila in jim povedala, da bom njihova razredničarka, mentorica, zaupnica in zagovornica – ter da bom svoje delo opravljala strokovno, odgovorno in s srcem.
Z vso mladostno energijo smo se skupaj podali v svet znanja. Pripravljali smo se na tekmovanja iz kemije, biologije in sladkorne bolezni, pisali raziskovalne naloge, se udeleževali naravoslovnih taborov … Dosegali smo odlične rezultate na občinskih, medobčinskih in državnih ravneh ter osvajali najvišja priznanja. To obdobje je bilo zaznamovano z entuziazmom, predanostjo in iskrenim veseljem do pedagoškega dela.
Kaj pa prvi koraki v vlogi ravnateljice?
Ob prevzemu nalog ravnateljice so me, razumljivo, prevevali mešani občutki. V neprespanih nočeh sem si zastavljala vprašanja: Bom zmogla uspešno krmariti matično šolo, dve podružnici in dislocirano računovodstvo v Slovenski Bistrici? Bom kos vsem izzivom organizacije, načrtovanja in povezovanja?
Skrbi so bile odveč. Ob podpori prijaznega, profesionalnega in predanega kolektiva je delo hitro steklo. V vseh treh šolah smo ustvarili sproščeno in spodbudno delovno okolje, moj delovnik pa se je vse bolj podaljševal – ob skrbi za kakovost vzgojno-izobraževalnega dela, za šolske prostore in okolico ter za povezovanje šole z lokalno skupnostjo in strokovnimi institucijami.
Začetki so bili polni izzivov, a tudi izjemno navdihujoči – in prav ti začetki so postavili trdne temelje za vse, kar je sledilo.
Kateri dosežki ali projekti v času vašega ravnateljevanja so vam najbolj pri srcu?
Z velikim ponosom poudarjamo, da je naša šola edina v Sloveniji, ki nosi ime po pisatelju Antonu Ingoliču. Rodil se je na Spodnji Polskavi in obiskoval prav našo osnovno šolo. V vasi še vedno stoji njegova rojstna hiša, sam pa je nekoč z iskrenim ponosom izjavil, da je prav ta šola tista, ki mu je dala prvo znanje. Njegove besede nosimo s spoštovanjem in odgovornostjo.
Naša šola je šola z bogato vsebino. Poleg rednega pouka poteka vrsta dejavnosti, ki bogatijo šolsko življenje in spodbujajo razvoj. Ves čas se trudimo v vsakdan postopoma uvajati spremembe, ki jih narekujeta tehnološki napredek in hitro spreminjajoči se svet. Ob vsem tem pa ne pozabljamo na tisto, kar dolgoročno najbolj šteje – spoštljive odnose, dobro počutje in temeljne vrednote. Zato posebno skrb namenjamo vzgojnim projektom, ki krepijo čustveno varnost, sodelovanje in občutek pripadnosti.
Morda kak poseben trenutek ali dogodek iz vaše poti, ki bi ga želeli deliti?
Težko bi izpostavila le en projekt, saj se je v času mojega ravnateljevanja zvrstilo mnogo pomembnih nalog in izzivov. Najbolj so mi pri srcu tisti, ki so pomembno prispevali h kakovostnejšemu učenju, boljšim pogojem za delo in ustvarjanju varnega, spodbudnega šolskega okolja.
Ob pogledu v preteklost se nizajo številni pomembni mejniki: uvajanje devetletke in prilagajanje zakonskim spremembam, odlični dosežki učencev, šolski, državni, mednarodni projekti, bogato kulturno dogajanje s koncerti, muzikali in prireditvami, srečanja s starši ter tesno sodelovanje z lokalno skupnostjo …
Za vse to so bili ključni tudi ustrezni pogoji za delo: novogradnja podružnične šole na Zgornji Polskavi in Pragerskem, gradnja prizidka matične šole, energetska sanacija, obnova šolske kuhinje ter šolskih igrišč.
Iskreno se za vse našteto zahvaljujem lokalni skupnosti, ki je ves čas podpirala razvoj naše šole in razumela njen pomen za kraj in prihodnost.
Kako so se spreminjale generacije učencev in sodelavcev, s katerimi ste soustvarjali šolsko zgodbo?
Generacije učencev, ki so prihajale in odhajale, so prinašale raznolikost, mladostno energijo in številne priložnosti za učenje – tudi zame. Vsaka generacija je bila drugačna, vsaka pa dragocena. Ob njih sem rasla kot učiteljica in kot človek. Ponosna sem na njihove uspehe, številna priznanja in ustvarjalnost, ki jo vsak dan znova izkazujejo. Vesela sem, da so čutili pripadnost in zavedanje, da so del nečesa posebnega.
Ko pomislim na prve dni, ko sem kot mlada učiteljica stopila čez šolski prag, nisem niti slutila, da bom tukaj ostala skoraj celo svojo poklicno pot. V vseh teh letih smo s sodelavci skupaj prehodili dolgo pot – delili smo delo, skrbi, uspehe, načrte in sanje, pogosto tudi neprespane noči pred pomembnimi projekti ter nešteto lepih trenutkov, ki jih ne bom nikoli pozabila. Skupaj smo gradili šolsko zgodbo, ki ni le zbirka dogodkov, temveč pripoved o ljudeh, odnosih in vrednotah. Skupaj smo se prilagajali novim izzivom, se izobraževali, nadgrajevali znanja in sprejemali tehnologijo, ki je povsem spremenila način našega dela. Prilagoditev na nove digitalne pristope, stalno učenje in iskanje najboljših načinov poučevanja so nas povezovali in krepili našo strokovnost ter medsebojno podporo.
Vse te spremembe so oblikovale našo skupnost, ki je danes dinamična, odprta in pripravljena na izzive sodobnega časa, obenem pa ostaja zvesta temeljnim vrednotam – spoštovanju, sodelovanju in skrbi za vsakega učenca.
Kako se je skozi leta spremenila šola in vloga ravnatelja in tudi s čim se namerava ukvarjati po upokojitvi pa v novih Bistriških novicah.