Šmartinsko jezero v očarljivem primežu zime

Kdaj ste na zadnje obiskali Šmartinsko jezero, se sprehodili po lesenih stezicah, opazovali sanjavo naravo in si med sprehodom napolnili baterije?

Šmartinsko jezero je čudovit biser, ki se nahaja le nekaj korakov stran od mestnega vrveža in s svojo edinstveno lepoto vabi vse leto. Njegovo čarobnost so opazili tudi številni Celjani in okoličani, ki so si ga izbrali za eno najbolj priljubljenih sprehajališč v knežjem mestu.

Piše in foto: Maja Horvat

»V zimskem času na jezeru ni organiziranih aktivnosti, se pa Celjani in ostali obiskovalci v času lepega vremena zelo radi odpravijo na sprehod po urejenih pešpoteh okoli jezera. Na voljo je tudi gostinska ponudba v lokalu Brkati som in Kavarni Panorama,« je povedala mag. Milena Čeko Pungartnik, vodja projektov na ZPO Celje. To smo opazili tudi mi, ko smo se na lepo sončno soboto odpravili na sprehod okrog umetnega jezera, ki je začelo nastajati v 70. letih prejšnjega stoletja.

Čudoviti razgledi in sladkanje s čokolado

Ko smo se povzpeli po številnih stopnicah, ki vodijo od spodnjega parkirišča do sprehajališča okrog jezera, nas je najprej razvedril vesel smeh otrok, ki so se igrali na otroškem igrišču. A niso bili zgolj otroci tisti, ki so uživali v čarih zimskega Šmartinskega jezera, na poti po lesenih stezicah, ki ga obkrožajo, smo srečali tudi mnoge sprehajalce. Še velik prijazen kuža je samostojno romal okrog in raziskoval okolico, ne meneč se za radovedne poglede sprehajalcev, ki so se spraševali, komu pripada.

Kljub temu da jezero res ni ponujalo dodatnih aktivnosti, v katerih lahko uživamo spomladi in poleti, blatni predeli pa so nekatere sprehajalce za trenutek malce vznevoljili, je bil hrustljav mrzel zrak, ogret z zimskim soncem, ki se je odbijalo od gladine, mirne kot ogledalo, in ponujalo sanjave poglede na ‘narobe svet’, ki se je zrcalil v vodi, dovolj, da je bil sprehod lep in poseben. Četudi se voda ni odbijala od tako želene snežne odeje, pa so nas redke ledene zaplate na njej in ivje, ki je v senčnih predelih še vedno travne bilke držalo v mrzlem primežu, opominjali, da je res zima. Pa vendar ni nikogar zeblo, saj je sonce grelo telo, kakšna pijača – mi smo si privoščili okusno vročo čokolado, pa je ogrela tudi premrzle roke in grlo, ki se je napilo hladnega zraka.