Mladi tekač, komaj 24 jih šteje, medalje pobira kot za stavo. Lanski polmaraton na Konjiškem maratonu je pretekel kot zmagovalec, maratonsko razdaljo v Ljubljani pa kot drugi.
Kje tečete po svoje, za dušo, kadar ste v Celju in ne trenirate na Kladivarju?
V mojem primeru so prav treningi na Kladivarju za dušo, saj raje tečem v družbi sotekačev kot sam. V družbi je bolj zabavno, prav tako se bolj sprostim in uživam v teku. Če pa tečem sam, najraje tečem po gozdovih, da je proga čimbolj razgibana in da tek ni monoton.
Kako izgleda vaš tekaški dan na Kladivarju s trenerjem Petrom Svetom? Kako se kot tekač prehranjujete?
Vsaj trikrat na teden poskušam že zjutraj opraviti krajši tek, popoldne pa sledi trening s skupino na Kladivarju. Dvakrat na teden imamo težji intervalni trening – takrat imam raje, da ne treniram sam, temveč v skupini. Ostali treningi so lažji in namenjeni regeneraciji. Pri prehrani pazim predvsem na to, da se striktno izogibam glutenu, imam namreč celiakijo. Drugače poskušam jesti čimbolj raznoliko, niti sladkorju se ne izogibam.
Med slovenskimi tekaškimi prireditvami ste lani zmagali na 21 kilometrov najbolj znane štajerske tekaške prireditve, Konjiškega maratona. Kakšne vtise ste odnesli od tam?
Všeč mi je, da ima tudi štajerski del Slovenije večjo tekaško prireditev, zato sem se Konjiškega maratona udeležil že večkrat. Na 21 kilometrov sem lani šel zaradi priprave na maraton, rezultat pa me je zelo pozitivno presenetil, ker je proga precej hribovita in je zato malce težja. Tekel bom tudi letos, tokrat na 10 kilometrov, saj šteje za državno prvenstvo.
V časopisu Celjan pa lahko med drugim preberete še kakšne lastnosti mora imeti maratonec in kaj Simon svetuje tistim, ki še iščejo pogum, da bi se lotili teka.
Piše: Ana Gorinšek, Foto Urban Urbanc / Sportida