Silvo Pliberšek. Glasbenik iz Oplotnice zadnje mesece veliko nastopa z Modrijani. Ko je bil star kakšnih deset let, mu je prve prijeme na harmoniki pokazal Tine Lesjak, s katerim sta kasneje postala dobra glasbena prijatelja. Govorili smo o njegovih glasbenih začetkih, uspehu z Modrijani, sodelovanju v Poharski komediji in še o čem.
Otroštvo ste preživljali na Oplotniškem. Vam je bila že tedaj glasba blizu?
Otroštvo sem preživljal na kmetiji v Zlogoni vasi nad Oplotnico. Imel sem čudovito, skromno, brezskrbno otroštvo na kmetiji z mnogimi živalmi. Že od nekdaj imam namreč zelo rad živali, zemljo.
Glasba me spremlja že od nekdaj. Vedno mi je bilo všeč, ko se je ob domačih opravilih na njivah in travnikih pelo. Vedno sem stopil zraven in poslušal. Oboževal sem zvok harmonike. Doma si je dolgo nismo mogli privoščiti, zato sem hodil k sosedom, ki so imeli novo klavirsko harmoniko in so mi jo posodili za kakšno uro ali dve. Nekaj let pozneje je tudi oče kupil svojo klavirsko harmoniko in z brati smo se kar prepirali, kdo bo igral na njej.
Tudi oče in bratje igrajo harmoniko?
V družini nas je pet otrok, štirje bratje in sestra, trije bratje igramo harmoniko, igra jo tudi oče, mlajši brat igra kitaro. Jaz sem se začel kasneje z glasbo resneje ukvarjati, bratje in oče pa igrajo bolj zase, za svojo dušo. Ko sem bil star okoli deset let, sem spoznal Tineta Lesjaka, ki mi je pokazal prve prijeme na tem instrumentu. Tedaj si nismo mogli privoščiti učnih ur ali obiskovanja glasbene šole, učili smo se sami in drug od drugega. Danes poleg harmonike igram še kitaro in bas kitaro.
Kdaj in kako pa se je začela bolj resna glasbena pot?
V Gladomesu je bila gostilna, kjer so prirejali karaoke. Ker tedaj ni bilo veliko priložnosti, da bi lahko pel, sem hodil vsak petek na karaoke. Potem je prišlo obdobje izjemno priljubljene oddaje Karaoke, ki jo je vodila Deja Mušič. Dvakrat sem nastopil v oddaji, ki jo je prenašala RTV Slovenija. V Slovenskih Konjicah sem zasedel drugo mesto, pel sem skladbo 25 ur na dan, v Slovenski Bistrici pa sem zmagal s pesmijo Povej mi Marina.
To je bila nekakšna prelomnica?
Ja, bila je. Kasneje sem dobil ponudbo, da bi pel v ansamblu v Vinici, a je bilo zame predaleč, saj sem imel preveliko domotožje. Potem sem šel k Ansamblu Štajerski objem, skupaj smo posneli kaseto in CD. Nekaj let zatem sem začel z ansamblom Veseli prijatelji. Skupaj smo nastopili tudi na RTV Slovenija, v oddaji Pri Joževcu z Natalijo, kjer smo na tekmovanju ansamblov popolnoma nepričakovano dosegli tretje mesto. Skupaj smo igrali in prepevali kar nekaj let, igrali smo na porokah, praznovanjih …
Potem sem začel nastopati sam, vmes se je začela tudi zgodba s Tinetom Lesjakom. Tine me je povabil k sodelovanju v ansambel Oplotničani s Tinetom. Nekoč sva se dobila na kavi in mi je povedal, da ustanavlja novo skupino in da že ima dva člana. ”Kdo pa sta?” me je zanimalo. ”Jaz in ti!” mi je odgovoril Tine in tako se je začelo. Veliko smo nastopali na televiziji, bili smo dvakrat na Noči Modrijanov, posneli smo CD … Peli smo nekoliko drugače, ne po ljudsko, bolj po svoje, bi rekel. Sodelovali smo vse do njegove mnogo prezgodnje smrti.
Veliko ste sodelovali s Tinetom Lesjakom. Kakšne spomine imate nanj?
Zelo lepe. Tine je bil zame zelo pomemben človek. Veliko mi je pomagal, veliko me je naučil, od tega, kako se obleči za nastop … Tina je bil res velik človek. Dober človek, dober mentor, dober učitelj. Odprl mi je vrata. Zares sva se zelo dobro razumela. Spoštovala sva se. Spomnim se, da mi je pred kakšnimi desetimi leti rekel: ”Silvo, ti boš še z Modrijani nekaj posnel.” Takrat mu tega nisem najbolj verjel.
Kar je Tine napovedal, se je uresničilo. Menda ste bili na traktorju, ko vas je poklical Rok Švab.
Res je. Po tem klicu smo začeli skupno sodelovanje. Zelo sem vesel, da so se Modrijani odločili, da prav jaz zapojem pesem Oj, zemljica. Če se poglobim v to pesem, mi je pravzaprav pisana na kožo. Vidim, da je prav, da smo jo prav mi skupaj posneli, saj je občinstvo pesem zelo dobro sprejelo.
Zadnje mesece tako veliko nastopate z Modrijani. Kako je nastopati z njimi?
Modrijani so zgodba zase. Sploh se ne čudim, da so že 23 let skupaj, saj skupaj zelo dobro delujejo, zelo dobro se razumejo. Ko človek zapoje z njimi, so občutki neverjetni. Ni težko peti z njimi, saj se glasovi kar zlijejo, da človeka ponese. Med turnejo smo postali tudi pravi prijatelji. Upam, da se bo morda razvila še kakšna skupna zgodba …
Gostovali ste na njihovi turneji Osebno, pred dnevi ste jo zaključili na koncertu v domači Oplotnici. Z bučnim aplavzom v razprodani dvorani.
Ta koncert sprva ni bil načrtovan, v program smo ga uvrstili naknadno, saj sem si sam zelo želel, da bi imeli koncert Osebno tudi v Oplotnici. Na vseh koncertih je bilo zelo lepo, toda v domačem kraju so bili občutki neverjetni. Ko sem pogledal po dvorani, da vse mrgoli … To je kot hrana za dušo.
Ljubezen do glasbe ste prenesli tudi na hčer Nušo. Verjetno ste bili zelo ponosni, ko je postala prva glasbena zvezda Štajerske, na tekmovanju, ki ga je pripravil Radio Rogla.
Že na začetku zaključnega koncerta Glasbene zvezde Štajerske sem imel zelo dober občutek. Vsak, ki je nastopil, je bil zelo dober, toda Nuša je najbolj prepričala ljudi. Zares ima rada glasbo. Nuša je rojena s tem talentom. Tudi moja druga hči Daša igra klavir in ima zelo lep glas, čeprav ni tako resno v glasbenih vodah. Nuša pa je posnela tudi svojo pesem, za katero je sama napisala glasbo in besedilo. Z njo veliko pojeva skupaj, tudi na kakšnem pogrebu in podobno. Želim si, da bova skupaj posnela še kakšen duet.
Sicer ste kar nekaj let delali kot poštar. Verjetno se je nabralo veliko spominov?
Res je, petnajst let sem opravljal delo poštarja. Zelo lepe spomine imam na ta čas. Če bi bil znova mlad, bi spet izbral ta poklic. Zdaj, ko sem starejši, sem se izključno posvetil glasbi. Že od nekdaj sem si namreč želel, da bi se preživljal z glasbo. In to mi za zdaj uspeva.
Če je človek dejaven in dela glasbo s srcem, se od glasbe tudi pri nas da živeti. Res pa je, da nikoli nisem imel želje po ogromnih količinah denarja, že od nekdaj sem bolj skromen. Zadnje čase veliko nastopam tudi na raznih praznovanjih, kot presenečenje slavljencem, mislim pa, da so časi, ko smo na odru igrali po 10, 12 ur, za mano. Poskušam se tudi v pisanju pesmi.
Doma, v Oplotnici, obdelujete kmetijo. Pravite, da vam je zemlja zelo blizu.
Drži, zemljo obdelujem z velikim veseljem, srčno, najbrž sem to spoštovanje in ljubezen do zemlje podedoval od očeta in mame. Imamo veliko živali, od goveda do prašičev, zajcev, kokoši, rac, mačk …
Zemlja je zame kot srce. Če jo obdeluješ prav, z ljubeznijo, iz nje nekaj zraste in ti nekaj da. Tako je tudi s srcem. Veselim se, da bom letos znova dobil konja.
Pohorsko zemljo, pravite, nosite v srcu. Tako se ne čudimo, da so vas poklicali za sodelovanje v Poharski komediji. Kakšno vlogo imate v filmu?
To je bila zares posebna, zanimiva izkušnja. Spet sem prišel v krog ljudi, kjer smo se takoj ‘zaštekali’, tako sem se lažje vživel v vlogo. Poharska komedija bo film, vreden ogleda. Sam igram Hansa iz Nemčije, več pa za zdaj ne bi povedal. Tudi sam komaj čakam, da bo film na ogled, da vidim, kaj smo naredili. Andrej Pratnemer je zares čudovit človek, ki stvari dela srcem. To je pot do uspeha.
Kakšni so vaši načrti za naprej? Najprej, slišim, odhajate na zaslužen dopust …
Najprej kratek dopust na morju, potem pa … Sam ne delam nekih natančnih načrtov, rad se prepustim toku, se pustim presenetiti. Glasba vsekakor ostaja v ospredju. Če mi bo zdravje služilo, in glas, se ne bojim ničesar.
