Šesti Metek je glasbena skupina s štajerskega konca, večina članov pa prihaja s širšega Bistriškega.
Šesti Metek sestavljajo Mitja Galun na kitari, Barbara Ferčec na klavirju, Klemen Javšovec na bas kitari, Krištof Blažič na kitari (ter tudi vokalist) in Timotej Auguštin na bobnih. Gre za mlado zasedbo, saj člani štejejo od dvajset do nekaj čez trideset let.
Kako bi opisali sami sebe?
Krištof: Smo bend Šesti Metek iz Slovenske Bistrice. Zgubljeni ali najdeni v večnem iskanju smisla življenja in najboljšega komada. Šesti Metek smo lahko rešitev ali odrešitev!? Kakor za koga. Smo skupina posebnih a podobno mislečih ljudi. Uživamo v glasbi in njenem ustvarjanju. Gradimo na prihodnosti, novi realnosti, različnosti in sprejemanju ter ustvarjanju različnosti.
Kako dolgo že igrate skupaj?
Mitja: Začetek skupine sega v leto 2009, ko smo, takrat še gimnazijci na Srednji Šoli Slovenska Bistrica, ustanovili skupino Jeti Band. Ob preigravanju prvih akordov, istočasnemu učenju o življenju in inštrumentu, smo preživeli fenomenalno poletje, maturo in še kaj. Takrat smo preigravali priredbe svetovnih in slovenskih izvajalcev, kot študentje pa smo se odločili, da je dovolj preigravanja priredb ter se podali na pot avtorske glasbe. Gre za preskok »iz gimnazije na študij«, pa tudi preskok v miselnosti. Ta preskok je zaznamovala tudi sprememba imena – Šesti Metek. Od prvega komada Ko Srce pa vse do današnjih dni nas še drži droga, ki se ji reče eksplozija idej, vzhičeno dretje in ustvarjanje novih komadov.
Klemen: Na začetku smo bend sestavljali sošolci. Od tega prvega benda pa sva ostala le še Mitja in jaz. Z Barbaro smo se spoznali na enem koncertu, ko smo skupaj čakali na prosto stranišče. Temu lahko rečemo višja sila. Našega Krištofa (Kičota) smo kontaktirali po že kar nekaj poskusih iskanja pevca. Timoteja pa smo poznali že od prej in se je odlično prelevil iz fena v člana skupine.
Se še spomnite vašega prvega skupnega nastopa?
Klemen: Prvi koncert je bil ob zaključku mature. Glasbeno vsekakor daleč od želene kvalitete (smeh). Je bil pa izredno zabaven. Želeli smo prirediti »house party« koncert po zgledu ameriške high school (srednješolske, op. p.) produkcije, nekaj v smislu filma American Pie. Izgledalo pa je takole: topli špricer in razglašene kitare. Sicer pa se radi spominjamo lanskega koncerta na festivalu Gora Rocka ter na festivalu za mlade glasbenike Glas Mladih, kjer smo prvič igrali s Timotejem. Nastop se nam je zdel super, dobili pa smo tudi realno povratno informacijo publike in stroke.
Katero zvrst najraje igrate?
Barbara: Zvrst je stvar, ki se je izogibamo. Normalno, da bi vsak rad videl da je stvar umeščena, popredalčkana. Mi radi rečemo, da zvenimo kot Šesti Metek in smo sami svoja zvrst. Vsaj cilj je to izvesti. (Smeh). Z jezikom se ne obremenjujemo. Imamo angleške in slovenske komade. Za vse pa črpamo navdih iz vsakdana, sivine, mavrice, ljubezni, preizkušenj, dvomov, strahov, vojn … Ko imaš nekaj za povedati, to kar sili iz tebe. Poskušamo ubesediti svoje misli, čustva …
Krištof: Črpamo iz vseh zvrsti. Vpliv so vzorniki, ki so lahko na odru pred več 1000 ljudi predali vso energijo in ob enem bili zelo sproščeni in iskreni. To lovimo tudi mi. Napačna je misel, da je pravilno biti miren in zadržan … Prav je, da daš iz sebe, kar je iskreno. Drugače pa se zvrst ustvari iz življenja in življenjskih situacij: ljubezen, jeza, vojna, mir, ekologija, revščina, prijateljstvo… Če te neka stvar dovolj gane, lahko nastane komad. Mislim, da je glasba zelo dober medij za prenašanje lastnih občutkov. Sporočiti želimo torej lastne izkušnje, mnenja in občutke.
Klemen: Zvrst in jezik sta kar sta. Meni je glasba kot sama pomembnejša. Najboljša pa je, ko zajame troje, to je, da je sporočilna, aktivistična, a hkrati tudi pove, da je tam lepa punca, ki si zasluži malo romantike in še kaj več.
Na kaj v vaši skupno prehojeni glasbeni poti ste najbolj ponosni?
Klemen: Vsak komad, ki ga ustvarimo, je največji dosežek. Za mene je uspeh ali dosežek, ko svoj komad spontano slišiš na radiu, v slušalkah dijaka na vlaku, v mrmranju človeka, ki dela fasado. Najboljši občutek in dosežek pa je najverjetneje, ko ljudje na koncertu poznajo komad in ga pojejo na ves glas. Dosežek je, da se jim naš komad usede v srce, ga začutijo in nato pridejo še na kakšen koncert izdahnit dušo skupaj z nami. Vsekakor ne bom nikoli pozabil naših oboževalcev, ki so z nami od zgodnjih začetkov pa vse do zdaj.
Krištof: Eden večjih dosežkov je komad Boginja v Črnem, nabit je namreč z energijo in emocijami. Je plod dolgih razmišljanj, vaj, muziciranj in utrganih strun. V bistvu potrebuje samo predvajanje in bo potencialno všeč celi Sloveniji. Je že dobro sprejet na socialnih omrežjih, YouTubu in pretočnih storitvah.
Kje vas lahko pridejo poslušalci poslušat v prihodnjih mescih?
Mitja: Marca igramo v Šentjurju, aprila v Trbovljah in morda še kje … Za poletje pa smo trenutno odprti za rezervacije. Upamo pa na udeležbo na kakšnem festivalu.
Več o skupini Šesti Metek in kaj pravzaprav pomeni njihovo ime pa v aktualni marčevski izdaji Bistriških novic.