Romana Kolar, inkluzivna pedagoginja, ravnateljica iz Slovenskih Konjic. Čeprav je sprva študirala tekstilno kemijo in računalništvo, je svojo poklicno pot kasneje povsem posvetila delu z otroki s posebnimi potrebami.
Zadnja tri leta je ravnateljica ljubljanskega Centra IRIS, edine izobraževalne ustanove za slepe in slabovidne otroke v SlovenijiZ družino živi v konjiških Škalcah, v prostem času pa so ji všeč tudi adrenalinske izkušnje.
Vaša šolska pot je zelo zanimiva. Najprej ste študirali tekstilno kemijo in računalništvo – nič torej ni kazalo, da boste kariero kasneje posvetilu delu z otroki s posebnimi potrebami. Kako vas je življenje pripeljalo na to pot?
Že v osnovni šoli sem govorila, da bom šivilja ali učiteljica, takrat o računalništvu nisem razmišljala, prav tako ne o posebnih potrebah. Po zaključku srednje tekstilne šole sem se vpisala na fakulteto za strojništvo, smer tekstilstvo, saj se je takrat še kazala možnost kasnejše zaposlitve na srednji tekstilni šoli. V tem obdobju me je računalnik že zelo zanimal. Ker s študijem nisem imela velikih težav, sem vzporedno vpisala še računalništvo in informatiko. Ko sem diplomirala iz tekstilne kemije, seveda ni bilo več možnosti zaposlitve na tekstilni šoli.
Po obeh porodniških dopustih sem delala različna dela, ves čas pa me je vleklo v šolsko okolje. Ko sem sama iskala zaposlitev v šoli, je bila situacija popolnoma drugačna, kot je danes. V šoli se nisi mogel zaposliti, če nisi imel vseh pogojev za zaposlitev. Kadra je bilo v večini dovolj. Še danes sem hvaležna gospodu Francu Šelihu, takratnemu ravnatelju Gimnazije Slovenske Konjice, ki mi je v okviru izobraževanj za odrasle omogočil izvajanje nekajurnega računalniškega tečaja za odrasle in s tem pripomogel, da sem se lahko vpisala na pedagoško-andragoško izpopolnjevanje. Zaposlitev v šolstvu je bila takrat namreč pogoj, da si bil sprejet na omenjeno dokvalifikacijo. Kljub diplomi in opravljeni pedagoško-andragoški dokvalifikaciji še vedno nisem izpolnjevala pogojev za poučevanje otrok s posebnimi potrebami, sem pa izpolnjevala pogoje za delovno mesto varuha-negovalca v posebnem programu in tako se je moje delo z otroki s posebnimi potrebami začelo.
Prve pedagoške izkušnje ste pridobivali na Konjiškem in Zreškem, tudi v šoli V parku.
Še vedno z velikim veseljem in ponosom povem, kje se je moja pedagoška pot začela. Leta 2007 sem se zaposlila kot varuh-negovalec v posebnem programu vzgoje in izobraževanja v OŠ Pod goro oz. šoli V parku. Na to obdobje, predvsem na delo v oddelku, me vežejo res lepi spomini.
Samo delo ni bilo vedno lahko, ampak bili smo odličen tim, ki smo si znali nuditi podporo in pomoč. S starši smo odlično sodelovali, zaupali so našim odločitvam in našemu delu in prepričana sem, da jih nismo razočarali. Imela sem tudi srečo, da sem delala z odlično učiteljico Ireno Pečovnik. Na nek način je ona bila ves ta čas moja “mentorica”, od katere sem se največ naučila o delu z otroki s posebnimi potrebami.
Vrsto let sem v Slovenskih Konjicah in Zrečah v okviru izobraževanja za odrasle na SIC-u Slovenske Konjice (zdajšnjem ŠC) izvajala tudi tečaje računalništva za odrasle, v srednješolskih programih za odrasle pa sem poučevala naravoslovne, tekstilne in kemijske predmete.
Svoje poslanstvo ste kasneje našli v delu z otroki in mladimi s posebnimi potrebami. Zakaj?
To je zelo težko pojasniti. Da si želim delati z otroki s posebnimi potrebami, sem spoznala že med delom v OŠ V parku. Takrat sem delala predvsem z otroki z duševno motnjo. Težko je pojasniti zadovoljstvo, ko vidiš otroka, ki je iskreno hvaležen, ker si mu prinesel bonbon. Ali pa zadovoljstvo v očeh otroka, ki je po večmesečnem trudu končno pravilno sestavil kocke. Ti otroci te naučijo ceniti majhne stvari. Da so srečni, ne potrebujejo dragih igrač, samo pozornost in zavedanje, da jih imamo radi takšne, kot so.
Ves čas, odkar delam z otroki s posebnimi potrebami, to delam z veseljem. Rada sem z otroki. Če lahko, sem jim vedno pomagala poiskati možnosti in priložnosti, da se izkažejo na področjih, kjer so dobri. Težko je opisati veselje in ponos dijakov s posebnimi potrebami, ki so po letu trdega dela in truda na državnem prvenstvu premagali vrstnike enakovrednih šol. Ko si del tega in ko se zaveš, da si k tem občutkom pripomogel tudi ti, veš, da je to tvoje poslanstvo.
Sicer pa sem prepričana, da imamo vsi nekaj posebnih potreb. Eni za delo potrebujejo mir, drugi obožujejo glasbo v ozadju, tretji spet nekaj drugega. Če tega nimajo, težko delajo. Enako je z otroki s posebnimi potrebami. Oni pač potrebujejo druge pripomočke in prilagoditve. Potrebujejo povečan tisk, lupo, kretnjo, drugačno barvo lista, nekaj več časa, da se zberejo, ali pa lažji program, v katerem bodo lahko zacveteli in pokazali svoja močna področja. Strokovni delavci skupaj s starši pa smo tisti, ki moramo to ugotoviti, sprejeti in otroku pomagati, da lahko napreduje v svojem lastnem tempu.
Pogovor je v celoti objavljen v lokalnem časopisu NOVICE.
(NK)
