Robert Flis iz Spodnjega Grušovja, z ženo zdaj živi na Prihovi, zadnjih pet let vodi Združenje za medsosesko pomoč Strojni krožek Slovenske Konjice. Čeprav je po gimnaziji želel postati profesor slovenščine, ga je otroštvo na kmetiji zelo zaznamovalo in, kot pravi sam, ‘zastrupilo’ z ljubeznijo do kmetijstva in kmetijske mehanizacije. V zadnjih sedmih letih je službeno prepotoval skoraj celo Evropo in dobro spoznal druga evropska kmetijstva. V intervjuju za lokalni časopis NOVICE je spregovoril tudi o teh izkušnjah, o pomenu združevanja kmetov, težavah in prihodnosti kmetijstva.
Robert, kako ste se priključili Strojnemu krožku Slovenske Konjice?
V času ustanovitve združenja Strojni krožek je bil moj oče, poleg ostalih, eden od vitalnih članov združenja. Glede na to, da smo živeli na kmetiji v Spodnjem Grušovju, sem se združenju priključil tudi sam, sprva kot član, kasneje pa so prepoznali, da bi lahko pomagal v upravnem odboru.
Zdaj že peto leto delujem kot predsednik Strojnega krožka in letos prvič tudi kot podpredsednik Zveze strojnih krožkov Slovenije. Takšna združenja so za lokalno okolje zelo pomembna tudi zato, ker se trudimo narediti kmetijstvo bolj prepoznavno.
Tudi poklicno ste povezani s kmetijstvom in kmetijskimi stroji, saj ste direktor prodaje v šmarskem podjetju Pišek – Vitli Krpan. Toda študirali ste slovenščino?
Moja šolska pot ni bila ravno standardna za nekoga, ki prihaja s kmetije. Po končani Osnovni šoli Ob Dravinji sem odšel na I. gimnazijo Maribor in nato izbral študij slovenščine na pedagoški fakulteti.
Vseskozi, že od malih nog, me zanimajo kmetijstvo in kmetijski stroji, pravim, da sem ‘zastrupljen’ s tem. Na neki točki življenja se človek vpraša, kaj bi počel. Če lahko nekaj delaš z veseljem, z energijo, z vso svojo dušo in telesom, potem je to smisel življenja, to je moje življenjsko vodilo. Med študijem slovenščine sem ugotovil, da bi rad delal na drugem področju, končal sem tudi visokošolski študij gradbeništva.
Ker je bilo ravno v tistem času gradbeništvo v Sloveniji v zatonu, velika podjetja so propadala, sem prvo zaposlitev našel v podjetju Interexport kot prodajalec kmetijske tehnike na terenu. Moja naloga je bila upravljati severovzhodni del Slovenije, veliko sem hodil po kmetijah in v tem delu zelo užival. Po petih letih pa sem dobil zanimivo ponudbo iz podjetja Pišek Vitli Krpan. Potrebovali so nekoga, ki bi jim utrl pot na nemški trg in v tem sem videl zanimiv izziv. V tem podjetju sem že sedem let.
In to pomeni, da ogromno potujete.
Ko smo začeli z delom na nemškem trgu, sem več kot 120 dni na leto preživel v tujini. Tempo je bil hud, a tudi moja energija je bila neizmerna. Ko sem se zaposlil v tem podjetju, so v Nemčiji ustvarili okrog 400 do 500 tisoč evrov prometa; lani smo ustvarili že 18 milijonov. V sedmih letih nam je torej uspel res velik korak. Osvajamo tudi druge trge, Skandinavijo, Anglijo, zato sem res veliko prepotoval.
Kaj vam dajejo izkušnje iz drugih držav?
Delo s tujci, z drugimi mentalitetami, mi je dalo drugačno dimenzijo razmišljanja, ob spoznavanju različnih sistemov dela in praks, pa sem začel še bolj ceniti naše, slovensko, domače.
S ponosom lahko trdim, da smo Slovenci v tem delu Evrope s podjetji Pišek Vitli Krpan iz Šmarja, Tajfun s Planine in Uniforest iz Prebolda vodilni v branži gozdarski vitlov, saj imamo v Srednji Evropi več kot 80-odstotni tržni delež. Slovenci smo denimo v Nemčiji in Franciji prepoznani po tem, da znamo izdelati izjemno visoko kakovostno kmetijsko tehniko in imamo veliko boljši ugled kot podjetja iz vzhodnoevropskih držav.
Imate pa tudi zanimiv vpogled v druga evropska kmetijstva. Tudi s člani Strojnega krožka se večkrat podate na ogled dobrih praks. Katere bi lahko prenesli v naše okolje?
S Strojnim krožkom smo si ogledali že veliko podjetij in kmetij po Evropi in to je zelo pomembno, saj kmetje spoznajo, kako butično je slovensko kmetijstvo. To mislim v najboljšem pomenu.
Naše kmetijstvo ne more bito konkurenčno ogromnim kmetijam in obratom v tujini in tega se moramo zavedati. Slovensko kmetijstvo je obenem zelo podcenjeno. Ne zavedamo se, kako kakovostno hrano pridelujejo naši kmetje.
Pomembno je, da tudi kmetje spoznajo tuje prakse in vidijo, kaj se dogaja po svetu. Eden od zaskrbljujočih trendov je, da v zadnjem obdobju velike kmetijske površine kupujejo velika podjetja ali organizacije, ki niso kmetijska, denimo IT podjetja. Eno od takšnih podjetij je pred kratkim posredno kupilo našo Panvito. Hrana torej postaja vse bolj strateška, investicijsko zanimiva surovina, kar je nevarno za zasebne kmetije in prehransko varnost v prihodnosti.
Pogovor je v celoti objavljen vtiskani številki časopisa NOVICE.
(Nina Krobat)
