Monika Očko. Odraščala je na kmetiji na Ličenci in čeprav je kasneje študirala matematiko in postala profesorica, jo kmetijstvo spremlja že vse življenje. Tudi na karierni poti, saj zadnji dve leti opravlja delo ravnateljice Srednje poklicne in strokovne šole na Šolskem centru Šentjur. Z možem in tremi otroki živi na Bregu pri Slovenskih Konjicah.
Otroštvo ste preživljali na kmetiji na Ličenci. Najbrž od tod izhaja vaša ljubezen do podeželja, kmetijstva?
Odraščala sem na živinorejski kmetiji, kjer sem že od malega pomagala pri delu. Zanimivo je, da me je pot kasneje, čeprav sem študirala matematiko in postala profesorica, zanesla na ‘kmetijsko šolo’ v Šentjurju, ki mi je pravzaprav pisana na kožo. Čeprav smo živeli skromno kmečko življenje, so mi starši privzgojili delovne navade, kar je največ, kar lahko starši dajo svojim otrokom, in hvaležna sem jim za to.
Bi si kdaj znova želeli živeti na kmetiji?
Tudi moj mož izhaja s kmetije in nekaj časa, dokler se nisva preselila v svojo hiši, sva živela na kmetiji moževih staršev. Oba imava rada kmetijstvo in bi kdaj v prihodnosti rada imela manjšo kmetijo. Trenutno imamo doma kokoši in prašiča ter večji vrt oziroma njivo in tako skrbimo za samooskrbo svoje družine. Delo na vrtu me sprosti. Kadar imam polno glavo, grem rada na vrt, med živali, opravit kakšno fizično delo.
Tudi otroke skušava vključiti v vsa opravila zunaj in znotraj hiše. Najstarejši sin je že zdaj navdušen nad kmetijstvom in razmišlja, da bi izobraževanje nadaljeval v tej smeri.
Po poklicu ste profesorica matematike. Zakaj ste se odločili za kariero v izobraževanju?
Zanimiva zgodba. Od malega smo se na vasi radi družili, rada sem sodelovala pri podeželskih aktivnostih, običajih. Že v tretjem razredu so me sošolci začeli obiskovati na domu, da sem jim pomagala pri matematiki. To se me drži vse do današnjih dni: vso osnovno in srednjo šolo sem pomagala sošolcem, prijateljem in znancem pri matematiki, ki jo poučujem še danes. Kaže, da mi je bila ta pot hitro začrtana. Rada opravljam delo profesorice in veliko mi pomeni, ko zaznam, da nekdo nekaj zna, ker sem ga jaz naučila.
Matematika je pri mnogih učencih med manj priljubljenimi predmeti, saj velja za precej abstraktno vedo. Kakšne veščine mora imeti učitelj matematike ali sorodnih ved, da jih približa mladim?
V srednjih šolah, predvsem v poklicnih in strokovnih, vse predmete navezujemo na strokovna področja. Čeprav na Šolskem centru Šentjur zdaj opravljam delo ravnateljice srednje šole in mi ne bi bilo potrebno več učiti, vsako leto kljub temu poučujem matematiko vsaj en oddelek. Zato, da ostanem v stiku z dijaki, da zaznam težave, ki jih imajo, da spremljam, kako se generacije spreminjajo in da pisarniško delo občasno zamenjam za bolj dinamično delo v razredu. Vedno se trudim, da primere navezujem na vsakdanje življenje dijakov oziroma na njihovo strokovno področje.
Izobraževanje v kmetijstvu je vse bolj pomembno in zdi se, da smo na tem področju v zadnjih desetletjih dosegli pomemben napredek.
Res je. Kmet danes potrebuje veliko znanj, od strokovnih znanj tudi znanja s področja ekonomike, davkov, vlaganja razpisnih dokumentacij, podjetništva. Program, ki ga izvajamo na naši šoli, se imenuje kmetijsko-podjetniški tehnik, torej dijakom podajamo poleg primarnih kmetijskih vsebin tudi vsebine s področja podjetništva, jim pomagamo pri finančnih načrtih njihovih kmetij ali spoznavanju različnih dopolnilnih dejavnosti. Pogosto nas obiščejo podjetniki, ki delujejo v kmetijskem sektorju. Dijakom skušamo dati neko širino, saj se nam to zdi izjemno pomembno. Poleg predmetnika, kjer usvajajo najrazličnejša potrebna znanja, se trudimo, da jim omogočimo tudi obiske bodočih delodajalcev, pripravljamo demonstracije nove kmetijske mehanizacije in tehnologij, radi se udeležujejo projektov Erasmus+ (pred jesenskimi počitnicami smo ravno zaključili mobilnost na Nizozemskem) ali ekskurzij po Sloveniji in tudi v tujini.
Gre za šolo z zelo dolgo tradicijo, vendar pa so področja, ki jih predajate mladim, podvržena vse hitrejšim spremembam. V kolikšni meri jim uspete slediti skozi izobraževalne programe?
Mladi od izobraževanja danes zahtevajo vedno več. V šolstvu ni več enostavno, saj je ogromno podatkov na dosegu rok, zato mora učitelj dobro slediti trendom in novim tehnologijam. Naši učitelji strokovnih področij se redno udeležujejo izobraževanj, delavnic, demonstracij, da sledijo hitremu napredku. Izpostavila bi rada tudi dejstvo, da so poklici s področja kmetijstva in živilstva izjemno pomembni, saj skrbijo za našo prehransko varnost. Tega se v družbi ne zavedamo dovolj. Kako pomembni so ti poklici, smo morda malce začutili v zadnjem obdobju vremenskih te-žav in vojn. Svojim dijakom zato vedno povem, naj bodo ponosni na poklic, za katerega se bodo izobrazili, saj je izredno pomemben za te čase in čase, ki prihajajo.
Žal je trend odseljevanja s podeželja in opuščanja manjših kmetij še vedno izrazit. Kako na šoli navdušujete mlade, da bi ostali na družinskih kmetijah ali pa morda ustanovili svojo?
Po večini imamo v te programe vključene dijake s kmetij, vendar se k nam vpisujejo tudi dijaki, ki ne izhajajo s kmetij, pa jih to delo zelo veseli. Navdušenje za prevzemanje kmetij med njimi še obstaja, krepimo pa ga z dobrimi zgledi, ogledi primerov dobrih praks, tudi tako, da jim pokažemo kmetije z drugačnimi in sodobnejšimi pristopi ter s kmetijami, ki si iščejo dodaten vir dohodka z dopolnilnimi dejavnostmi.
Pogovor je v celoti objavljen v lokalnem časopisu NOVICE.
