Davor Mlinarič je magister zgodovine, kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, kjer je ustvaril že kar nekaj zgodovinskih razstav, deluje pa tudi kot lokalni turistični vodnik. Včasih rad poprime tudi za kuhalnico, sicer pa uživa v kolesarjenju in drugih aktivnostih v naravi.
Sprašuje: Maja Horvat
Foto: Osebni arhiv
Kateri del celjske zgodovine vam je najbolj zanimiv?
Do nedavnega bi kot iz topa izstrelil: pozni srednji vek, predvsem v povezavi s celjskimi grofi. Njihova zgodba se bere skoraj kot filmski scenarij ali kot kakšna srednjeveška različica Igre prestolov. V zadnjem letu ali dveh pa se je predvsem zaradi mojega raziskovalnega dela in poklicnih obveznosti moje zanimanje precej prevesilo v obdobje zgodnjega novega veka, nekako
do sredine 18. stoletja.
Zakaj potrebujemo muzeje?
Živimo v svetu, ki se izredno hitro spreminja. Z digitalizacijo in umetno inteligenco lahko danes zelo hitro ustvarimo tudi napačne ali zavajajoče vtise, hkrati pa pridemo v situacijo, kjer na kompleksna vprašanja dobimo preproste in všečne odgovore. Prav zato muzeji niso pomembni samo zato, ker ohranjajo preteklost. Njihova naloga je tudi, da jo raziskujejo, umeščajo v kontekst in nam z njeno pomočjo pomagajo razumeti sedanjost.
Ukvarjate se z raziskovanjem preteklosti. Kaj pa prihodnost, bi si želeli poznati svojo?
To me spominja na film Nazaj v prihodnost 2, ko Marty McFly, ki ga igra Michael J. Fox, odpotuje v prihodnost, da bi pomagal svojim bodočim otrokom. Glede na to, da je radovednost nekakšna moja poklicna deformacija, bi me spoznanje lastne prihodnosti gotovo zelo mikalo. Ampak si tega v resnici ne želim. Preveč bi bil obremenjen z vedenjem, kaj in kdaj se bo zgodilo. Potem ne bi bil več glavni lik v svojem življenju, ampak samo opazovalec. In kje bi bil potem čar?
Kateri letni čas vam je najljubši in zakaj?
Nisem ljubitelj vročega vremena, saj že od otroštva vročino precej slabo prenašam. Najljubša sta
mi pozna pomlad in zgodnja jesen. Predvsem zato, ker rad kolesarim, tako s cestnim kot z gorskim kolesom. To je zame način sprostitve in ohranjanja kondicije. Poleg tega imamo takrat v muzeju veliko šolskih skupin, vodstva pa so precej prijetnejša kot sredi vročinskega vala.
Katera barva vas najbolj pooseblja?
Težko bi izbral samo eno. Verjetno bi bila to kombinacija temno zelene in modre. Temno zeleno povezujem z naravo, umirjenostjo in vztrajnostjo, tudi zato, ker poskušam prosti čas preživeti zunaj v naravi. Modra pa mi pomeni razmislek, zanesljivost in neko notranjo mirnost. Obe sta precej zadržani barvi, ki nista glasni, vendar sta vseeno zelo prisotni. Zdi se mi, da me prav ta kombinacija kar dobro ponazarja: navzven mirno, v ozadju pa vedno nekaj razmišljam, raziskujem
ali načrtujem.
Davor mlinaric
Foto osebni arhiv
