Naj osebnosti Bistriških novic 2023 je postala Iva Pučnik Ozimič. Bistričanom znan obraz, saj je Srednji šoli Slovenska Bistrica ravnateljevala vse od njene ustanovitve.
Sveža upokojenka je bila 24 let na čelu lokalne srednje šole. V tem času je šola dobila nove prostore, razširila se je ponudba srednješolskih programov na Bistriškem, uspešno se je znašla in šolo vodila tudi v času epidemije. In s katero spremembo se je bilo v 24-ih letih najtežje soočiti? Katera sprememba je bila največja? »Razvoj digitalne tehnologije in njen vpliv na procese učenja, pa tudi na socialno dinamiko med mladimi. Sicer pa izgradnja novih prostorov in potem vedno znova uvedba kakšnega novega izobraževalnega programa.«
Šolo je uspešno krmarila v začetnem obdobju, ko niso imeli svojih prostorov in so pouk ter ostale dejavnosti potekale na skupno kar petih lokacijah. Sprva so se v šoli mladi lahko izobrazili za ekonomske tehnike in trgovce, kasneje je šola razpisala tudi programa splošna gimnazija in metalurški tehnik. Na bistriškem srednješolskem izobraževanju je vsekakor pustila močan pečat. »Pomembno je, da imamo, po daljši prekinitvi v 80-ih letih, Bistričani spet samostojno srednjo šolo. Vesela sem, da je SŠSB postala dobra in prepoznavna izobraževalna možnost.«
Iva Pučnik Ozimič je bila med profesorji in dijaki priljubljena ravnateljica, vsekakor ni sodila med tiste, ki v mladih vzbujajo »strah in trepet«. Znala je delati z mladino, do njih pristopiti in jih razumeti. Ob 20-letnici SŠSB je za šolski časopis Čveka povedala, da odnos z zaposlenimi in dijaki gradi »na spoštovanju, zaupanju in sodelovanju; na razumevanju potreb posameznikov, na priznavanju razlik in dopuščanju napak, ki nas tudi učijo«. Ob tej priložnosti je v intervjuju dejala tudi, da, če odmisli administracijo, jo ravnateljevanje nadvse veseli: »Je naporno, a hkrati zelo dinamično in ustvarjalno ter ne dopušča veliko rutine. Pogrešam pa delo v razredu.« Odlično se je znašla v razredu, na ravnateljskem stolčku in še pred tem v kabinetu pomočnice ravnatelja na OŠ Pohorskega odreda Slovenska Bistrica. »Svoje delo zares doživljam kot poslanstvo, ki me vsak dan s čim navdihuje,« je strnila za šolski časopis.
Ob takratni priložnosti je povedala tudi, da je v šolo od nekdaj rada hodila: »Bilo je neprimerno bolj zanimivo in zabavno kot delati doma na družinski kmetiji. Veliko sem brala, učila sem se kampanjsko, spoznala sem vse ocene, par ur sem tudi špricala (a s precej slabo vestjo) in kmalu ocenila, da se to ne splača.« Da je v šoli zares blestela, dokazuje dejstvo, da je četrti letnik srednješolskega izobraževanja zaključila z odličnim uspehom in ji zaradi uspeha (kot je bilo takrat v navadi) ni bilo treba opravljati mature.
Pučnik Ozimič je zmeraj imela pred seboj nove cilje, ki so jo vlekli naprej. »V 24-ih letih smo dosegli veliko ciljev. Res pa to ni nikoli končano delo …« Kljub temu da je zdaj že upokojenka, ki uživa ob knjigah in v družbi z vnuki, je še zmeraj v koraku s časom. Že minulo leto je na veliko razmišljala o vplivih umetne inteligence in načinih, kako se z njo soočiti ter od nje potegniti le najboljše. Od nekdaj je znala kritično pogledati na stvari in v njih videti tudi pasti.
Pučnik Ozimič je 24 let živela za Srednjo šolo Slovenska Bistrica. Tik pred upokojitvijo je dejala: »Vse življenje bom nosila v sebi naše nepozabne koncerte in mnoge razmišljujoče zapise … Pa likovne razstave, raziskovanja, mednarodna sodelovanja …«
V vseh teh letih je bila nadvse skromna. Z uspehi se ni hvalila. Pustila je, da dejanja govorijo sama zase. Cenila je delo in trud zaposlenih ter jih z veseljem pohvalila. Kot ravnateljici je v zasebnem življenju primanjkovalo časa za potovanja, ki jih ima tako rada. Pred odhodom v pokoj si je zastavila cilj, da razišče kakšen nov košček sveta.
V spomin ravnateljici, ki je šolo vodila skoraj četrt stoletja, so pred srednjo šolo posadili lipo. Nanjo pa spominjajo tudi njene navdihujoče besede na šolskem hodniku: »Svojo prihodnost gradite s spreminjanjem sveta. Pri tem bodite vztrajni in pogumni, predvsem pa nikoli ne nehajte sanjati ter hrepeneti.« (Anja Sobočan)
Prispevek je v celoti objavljen v aktualni februarski številki Bistriških novic.