V uredništvu lokalnega časopisa Bistriške novice so sklenili akcijo Naj osebnost Bistriških novic 2024. Med osmimi nominiranci so bralci največ glasov namenili Matjažu Fiferju. S priznanjem za življenjsko delo pa so se v uredništvu Bistriških novic poklonili zdravnici Jožefi Lešnik Hren.
Kar 21 let je kot direktorica Zdravstvenega doma Slovenska Bistrica soustvarjala razvoj lokalnega zdravstva. Obenem pa ves čas ostala predana svojemu primarnemu poslanstvu – delu zdravnice. Četudi je zdaj že upokojena, pa zaradi pomanjkanja zdravnikov še vedno vsak delovnik stopi v ambulanto.
(Pripravila: Bojana Petelinšek)
Že dobri dve leti ste upokojeni, a navkljub temu še zelo vpeti v delo?
Kaj naj rečem drugega, kakor da, kar rada delam. Trenutno je dela malo preveč. Ker je obljubljeno, da 1. aprila pride nova zdravnica, sem se teh nekaj mesecev malo potrudila in delam praktično vsak dan. Upokojila sem se po 40,5 letih delovne dobe 1. junija 2022. Po malo daljših počitnicah sem še isto leto novembra pričela nadomeščati odsotno zdravnico Razvojne ambulante v polovičnem delovnem času. Drugo polovico je nadomeščala prav tako upokojena Breda Kodelič Korunič, dr. med., spec. pediater. Moram priznati, da mi je odgovarjalo, da sem še malo nadaljevala delo. Ko sem delo v Razvojni zaključila, je takoj nastala vrzel v šolski ambulanti. Ponovno za določen čas potrebuje ZD nadomeščanje prav v ambulanti, ki sem jo vsa leta izvajala sama. Seveda nisem mogla reči ne.
Več kot 20 let ste kot direktorica Zdravstvenega doma Slovenska Bistrica sooblikovali razvoj lokalnega zdravstva. Kako ste združevali delo zdravnice in vodstvene naloge?
Ko sem študirala medicino, sem jo študirala zato, da bom zdravnica. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bom svojo kariero gradila na vodilnih funkcijah. Življenje pa se obrača po svoje. Po krizi vodenja v ZD sem se odločila, da sprejmem izziv in postanem v. d. direktorice. Že takrat sem želela, da sem polovico časa zaposlena kot zdravnica.
Zdravstveni dom je bil v tistem času po številu zaposlenih vsaj za polovico manjši. Sodelavke na vodstvenih funkcijah (pomočnica za finančno računovodske zadeve in glavna sestra) so mi zelo pomagale in olajšale delo, meni pa je tako delo zelo ustrezalo. Tako sem imela vedno čisto pravi stik z »delovno bazo«, saj sem bila sama del nje, po drugi strani pa sem imela pogled z vrha, vedela sem, kaj se pričakuje, da bomo kot zdravstveni dom nudili svojim uporabnikom in kaj od nas želi država. Prav ta dvojna funkcija mi je omogočala, da sem težave zaposlenih dejansko poznala, poznala sem tudi težave uporabnikov, ki so se name obračali, ko ni šlo vse po željah in načrtih, in poznala sem zahteve zavarovalnice in države. Na tak način sem lahko sprejemala najboljše odločitve v danem trenutku.
Kaj štejete za svoje največje dosežke v obdobju vodenja zdravstvenega doma?
Sedaj s ponosom gledam na teh 21 let, ki sem jih preživela kot prva med enakimi. Ob sebi sem imela sodelavke in sodelavce, ki so mi pomagali in v katere sem imela popolno zaupanje.
Prva zelo velika naloga, ki me je čakala, ko sem postala direktorica, je bilo načrtovanje nove stavbe. Zagrizla sem se v papirje in pričela sestavljati vsebino nove stavbe. Da je prostorska problematika velika in da so potrebe po novih prostorih zelo nujne, mi je bilo znano, saj smo prostorsko problematiko obravnavali na Svetu zavoda. Svet zavoda in tudi Občinski svet je že potrjeval investicijski program za novogradnjo, ni pa bil izdelan načrt, kaj in katere službe bodo v novih prostorih. Zaposlenih nas je bilo takrat manj kot sto in z veliko truda in s sodelovanjem vseh vodij služb smo pripravili načrt. V novo stavbo smo proti koncu leta 2003 selili fizioterapijo, patronažo, Dispanzer za ženske, logopeda, psihologa, splošno ambulanto in Medicino dela, prometa in športa. Velika pridobitev je bila garaža za službena vozila. Del nove stavbe je dobila lekarna. Projekt investicije je vseboval tudi adaptacijo stare stavbe zdravstvenega doma in povezovalni hodnik med staro stavbo in Marlesovo stavbo. Slavnostna otvoritev je bila načrtovana ob občinskem prazniku 12. 3. 2004. Za otvoritev smo pripravili Zbornik, v katerem smo se predstavili in opisali zgodovino zdravstva v občini Slovenska Bistrica.
Uspešno smo izvedli energetsko sanacijo starih stavb v letih 2013/2014, v letih 2018/2029 pa smo še za eno nadstropje nadgradili novejšo stavbo.
V zadovoljstvo so vam bili tudi – dosežen certifikat kakovosti, uvajanje novih programov, uspehi sodelavcev …
Zelo sem ponosna, da smo bili med prvimi zdravstvenimi ustanovami, ki so prejele certifikat kakovosti ISO. Na ta podvig smo se pripravljali celo leto 2004. S pomočjo zunanjega sodelavca in z veliko podporo in sodelovanjem vseh vodij služb smo uspešno popisali in opredelili vse procese v ZD. Opravili smo res ogromno delo. Še danes čutim energijo, ki nas je na sestankih tima kakovosti prevzemala. Zasluženo smo leta 2005 prejeli certifikat kakovosti, ki ga ohranjamo vsa leta do zdaj.
Še bolj kot gradnja in nabave novih avtomobilov in aparatur so mi dajali energijo za delo novi projekti na zdravstvenem področju. Uvedba Zdravstveno-vzgojnega centra je bila navdihujoča za vse zaposlene zdravstvenega doma in naše paciente.
Uspešno smo vključevali novosti v naše delo: nove metode zdravljenja, spremljali in se učili nove smernice, uvajali nove programe in skrbeli za udeležbo v programu SVIT, opravili visok odstotek preventivnih pregledov, imeli visok odstotek precepljenosti, se vključili v program SOPA, Most, Dom-doma. Nekaj čisto posebnega je bil projekt AED v prostovoljna gasilska društva, ki ga je pričel in praktično samostojno razvijal Boštjan Čavničar, dipl. zdravstvenik, in so ga kasneje prevzele še druge reševalne enote v Sloveniji.
Kadar koli sem imela pomanjkanje energije in volje za vodenje, sem se poskušala spomniti, koliko zadovoljstva sem doživela s sodelavkami in sodelavci, ki so uspešno vzpostavili kak nov projekt ali se udeležili tekmovanja in bili na teh tekmovanjih vedno zelo uspešni in kako je bilo lepo biti direktorica, ko so naši zdravniki postali Zdravniki leta (Višnja Zorko, Dušanka Bandelj Klančar, Silvana Popov, Mirko Jović), Naj osebnost leta 2013 Bistriških novic pa naš sodelavec Boštjan Čavničar.
Kakšne so bile največje spremembe v zdravstvu, ki ste jim bili priča med svojo kariero?
Zdravstvo se spreminja, tako kot se spreminja naša civilizacija. Spremembe od takrat, ko sem pričela, pa do danes, so ogromne. Brez računalnika tudi v ambulanti več ne gre. Enormno se je povečalo število preiskav, različnih pregledov, novih zdravljenj. Marsikateri vzrok bolezni, ki ga v času mojih začetkov nismo poznali, je zdaj pojasnjen. Številna nova zdravila nam podaljšujejo življenje in zmanjšujejo trpljenje. Po drugi strani pa smo ljudje ostali enaki. Od zdravnika in medicine pričakujemo to, kar so ljudje pričakovali nekoč: pomoč, prijaznost, sočutje. Še vedno so številne bolezni neozdravljive in še vedno, kljub napredku v medicini, ne gre vedno tako, kot si želimo. Življenjska doba se je v teh 40 letih podaljšala iz slabih 70 let (moški 66,2, ženske 75,1 v letu 1982, na več kot 80 (moški 77,2, ženske 83,8 leta 2023). Nekaj je, a konec je še vedno nepremagljiv.
So vas kakšni posebni izzivi ali krizne situacije vodenja zaznamovali in kako ste se z njimi soočili?
Mislim, da sem po naravi zelo realistična in racionalna. Seveda me je marsikaj zaznamovalo, marsikaj tudi prizadelo. Velikokrat sem si želela, da bi bilo kaj drugače, kakor se je izteklo, a vedno sem imela v glavi misel, kaj lahko v resnici naredim in kaj ni v moji moči, za kaj sem zares odgovorna in za kaj v resnici nisem.
Vodenja ljudi in upravljanja zavoda se na medicini nismo učili. Zavedala sem se, da mi teh znanj primanjkuje, zato sem se v prvih letih vodenja intenzivno lotila študija managementa. Študij Management kakovosti v zdravstvu mi je veliko doprinesel, da sem se znala pravilno usmerjati. Piko na i mi je dal študij teorije izbire, ki ga je na Ljudski univerzi organizirala Brigita Kruder, vodila pa ga je gospa Adela Kelhar. Menim, da sem predvsem z učenjem teorije izbire spoznala sebe in možnosti, ki jih imam, pa tudi omejitve, ki jih moram upoštevati.
Zdravstvo je pogosto pod pritiskom. Kako ste skrbeli za osebno ravnovesje in preprečevali izgorelost?
Služba je bila pomemben del mojega življenja, a ne najpomembnejši. Za ravnovesje telesa in duha sem znala poskrbeti. Drugi pol mojega življenja predstavlja družina, prijatelji in sorodniki, s katerimi delim svoj prosti čas, svoje veselje, pa tudi žalost in skrbi. Tudi družina in prijatelji tvorimo dinamično skupnost, v kateri ni nikoli dolgčas in v kateri najdem številne izzive.
Zdravstvo v Sloveniji je na prelomnici. Z novelo Zakona o zdravstveni dejavnosti želi vlada krepiti javno zdravstveno mrežo in urediti prehajanje zdravstvenih delavcev iz javnega v zasebno zdravstvo. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Menim, da zakonodaja, ki se trenutno pripravlja na sprejem, ne bo niti približno zmanjšala težav javnega zdravstva. V stopnjevanju birokracije in omejevanju dela zdravnikov ne vidim prihodnosti. Nezadovoljstvo uporabnikov in izvajalcev se bo le še stopnjevalo, čakalne vrste pa so že sedaj nevzdržne.
Kaj bo to pomenilo za bistriško zdravstvo?
V Slovenski Bistrici se je v zadnjih letih zelo povečalo število zaposlenih v zdravstvu. Poleg osnovnega zdravstva (ambulante družinske medicine in referenčne ambulante) delujejo v Slovenski Bistrici še številne druge službe: reševalna, otroški dispanzer, šolski dispanzer, zobozdravstvo, patronaža, fizioterapija, laboratorij, razvojna ambulanta z vključenim centrom za zgodnjo obravnavo, Center za krepitev zdravja, Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov, medicina dela prometa in športa, dispanzer za ženske, nevrološka ambulanta, RTG, ambulanta za UZ abdomna, UZ vratnih žil, antikoagulantna ambulanta, mrliškopregledna služba, okulist, psihiater. Nekatere od teh dejavnosti izvajajo zasebniki s koncesijo, nekatere dejavnosti se izvajajo v zdravstvenem domu. Naloga države je omogočiti vsem prebivalcem v Sloveniji čim boljšo dostopnost do zdravstvenih storitev, financiranih z obveznim zdravstvenim zavarovanjem.
Novela Zakona za zdravstveni dom pomeni, da bo še težje kot do sedaj, ko kronično primanjkuje zdravnikov, zaposlil zdravnike za dejavnosti v specialističnih ambulantah, ki niso priznane v celotnem obsegu tima. Z omejevanjem dela tistim, ki želijo delati več, ne vidim kako bi lahko pozitivno vplivali na delovno klimo v zavodu in na izboljšanje dostopnosti. Bojim se, da bo novela onemogočila izvajanje tistih dejavnosti v zdravstvenem domu, ki so vezane na pogodbeno zaposlene zdravnike – to je vsa specialistična dejavnost. Zdravniki, ki jih zakon na več načinov omejuje, si bodo poiskali zaposlitev, ki jim bo najbolj ustrezala. Če bo to izključno samoplačniška dejavnost, bo javno zdravstvo še dodatno osiromašeno.
Je tudi vas kdaj mikalo zapustiti javno zdravstvo?
Javno zdravstvo je velika dobrina in v samoplačniške vode si nikoli nisem želela. Me je pa mikalo, da bi šla v koncesijo, kar pa ni zapustiti javno zdravstvo, pač pa izvajati javno zdravstvo po direktni pogodbi z Zavodom za zdravstveno zavarovanje. A koncesije niti takrat niti zdaj ni lahko dobiti.
Zdravstveni dom Slovenska Bistrica je ta čas v kritičnem času – direktorica, ki vas je nasledila, je odstopila, novega vodstva še ni … Kako vi gledate na te razmere?
Stanje brez pravega vodstva ni dobro niti za zaposlene niti za uporabnike. Je pa res, da ima začasno vodstvo podporo zaposlenih, zato vzdušje v zdravstvenem domu med zaposlenimi ni tako zelo slabo, kot bi lahko pričakovali iz omenjene situacije. Seveda nihče izmed nas ne razume, zakaj politika ne potrdi nekoga, ki ima pogoje za zasedbo delovnega mesta, ima voljo do dela, se je že izkazal na več delovnih mestih in ima podporo zaposlenih.
Kakšen nasvet bi dali tistim, ki razmišljajo o vodenju zdravstvenih ustanov?
Voditi zdravstveni zavod v sedanjih časih je zahtevno delo. Politična situacija se neprestano spreminja, v zdravstvu pa je težko na hitro nekaj spremeniti. Uporabniki so zahtevni, zaposleni v zdravstvu pa tudi. Napake v zdravstvu se ne smejo dogajati. Prav zato je vodenje v zdravstvu velik izziv in če uspeš ladjo zdravstva krmariti tako, da so zadovoljni zaposleni in uporabniki, ti daje vodenje takega zavoda tudi veliko zadovoljstva. Ne glede na to, kaj delaš, moraš delati dobro. Delati moraš tako, da si sam zadovoljen in da so zadovoljni tisti, s katerimi delaš.
Je pa ZD prav v zadnjem obdobju pridobil tudi novo stavbo, kar je tako za zaposlene in prebivalce (paciente) velika pridobitev.
Število zaposlenih v ZD se je tako povečalo, da je nova stavba nujno potrebna. Bivši direktorici je uspela velika pridobitev, pomembna za zaposlene in paciente. To pomeni, da je prejšnje vodstvo delalo dobro in si zasluži za to veliko pridobitev veliko pohvalo.
(Pogovor z Jožefo Lešnik Hren je v celoti objavljen v časopisu Bistriške novice.)