Marjan Crnič zase pravi, da je rokodelec, ki je zaljubljen v kamen. Tudi če ta kdaj ‘grize’. Pod njegovimi rokami kamen oživi in dobi dušo.
Marjan Crnič je velik ljubitelj pohorskega kamna. Z njim je povezan že vse življenje. Tudi njegova prva in edina služba je bila povezana s pohorskim kamnom, saj je 34 let kot tehnični vodja služboval v kamnolomu Cezlak.
“Takrat sem se zaljubil v kamen, se zbližal z njim. Opazoval sem kamnoseke, kako vihtijo kladivo in dleto, oblikujejo kamen in se ob tem kot opazovalec veliko naučil,” je povedal.
Ko se je moral leta 2011 upokojiti zaradi bolezni, se je začel resneje ukvarjati z oblikovanjem kamna, zlasti pohorskega, ki ga spreminja v najrazličnejše uporabne estetske izdelke.
Pladnji za vrhunske kuharje
Začel je z oblikovanjem preprostejših izdelkov, da bi ocenil samega sebe in ugotovil, kaj v danih razmerah zmore narediti.
“Nisem se ustavil samo pri svečnikih. Pri šefih kuhinj sem dobil idejo, da bi izdelal kamnite krožnike in pladnje. Leta 2014 sem iz pohorskega škrilja izdelal pladenj v obliki lista stare trte, ki je prejel najvišjo oceno na razpisu za najboljši spominek turistične desti-nacije Maribor – Pohorje. To je bila odskočna deska za nadaljnje ustvarjanje in svojim izdelkom sem se še podrobneje posvetil,” je povedal rokodelec.
Izpod Marjanovih rok nastajajo pladnji in krožniki s certifikatom vrhunske kakovosti Rokodelstvo Art&Craft Slovenija in certifikatom KBZ Naše najboljše. Na njih svoje jedi strežejo tudi v resta-vracijah z Michelinovimi zvezdicami. Kamen je namreč odličen material za strežbo hrane, saj ga je mogoče zelo segreti ali ohladiti. Tako hrana na kamnu poleti dlje časa ostane hladna, pozimi pa topla, Marjan pa je tudi prepričan, da je postrežena na kamnu veliko okusnejša.
Marjan oblikuje tudi terilnike, svečnike, kamnite piščalke, figure, skulpture, nakit (v kombinaciji z aluminijem izdela tudi prstane), izklesal je celo jaslice iz kamna in jih v več krajih razstavil ob božičnih praznikih.
Kamen in ogenj
Pri ustvarjanju rad kombinira različne elemente, predvsem kamen in ogenj. “Pohorski marmor je čudovit dekorativni kamen, ki lahko skozi ogenj ustvari zelo zanimive svetlobne efekte. Svetloba, ki gre skozenj, mu da še dodatno težo, romantiko.”
Marjan svoje izdelke, ki so bili tudi večkrat nagrajeni, rad pokaže na razstavah, nazadnje je imel razstavo v domači Oplotnici, med odmevnejšimi pa sta bili tudi razstavi v Slovenski Bistrici in Rogaški Slatini. “Moji izdelki so kot moji otroci. Vsak izdelek kar malce težko dam od sebe, toda obenem delam zato, da v kamnu uživa še kdo drug.”
Veliko več kot gradbeni material
Največ ustvarja iz pohorskega marmorja in škrilja, ki je zanj več kot le gradbeni material, je neizmerno bogastvo.
“Ponosen sem, ker je bil pohorski škrilj poznan predvsem kot gradbeni kamen, z mojimi pladnji in krožniki pa je dobil novo dimenzijo, dodano vrednost.”
Marjan v kamnu že od nekdaj išče življenje. Veliko kamnov za svoje ustvarjanje tako najde kar v naravi. “Kamen me pokliče, spodbudi, naj ga vzamem. Že ko ga vidim v naravi, vem, kaj bo iz njega nastalo. Kamen mi že sam po sebi da idejo, jaz pa mu dodam le nekaj svojega znanja in ročnih spretnosti.”
Kamen je nežen, a tudi grize
Zanj je kamen tudi zelo nežen material, ki ‘se gleda z roko’. Pri pogovarjanju s kamnom, kot Marjan pravi svojemu procesu ustvarjanja, uporablja preprosto kamnoseško orodje, največ oblikuje s kotno brusilko in diamantnim orodjem. Pri tem je najraje sam, da se lahko popolnoma osredotoči na delo, saj lahko kamen ‘tudi grize’, pove Marjan in v smehu pokaže na poškodovan prst na roki.
“Kamen je kot kuža čuvaj. Če si prijazen do njega, bo tudi on prijazen do tebe, če si do njega grob, ti ne oprosti.”
Pravi, da kamnu dodaja življenje in dušo. Oblikovanje kamna mu zapolni ustvarjalno praznino, ki je nastala po upokojitvi, predvsem pa je zanj odlična terapija.
“Skozi kamen pozabim na svojo bolezen, s fizičnim delom se ji zoperstavljam. Moja največja želja je, da bi lahko še dolgo ustvarjal in prav ničesar drugega ne potrebujem. Kamen je namreč večen, mi pa imamo le trenutek z njim.”
(Nina Krobat, lokalni časopis NOVICE)
