Oliverju Tiču je uspelo: sinoči je po več kot 25 tisoč prehojenih kilometrih srečno prispel na cilj v Prudhoe Bayu na Aljaski. Neverjeten podvig je za pogumnim Konjičanom, ki se je na pot iz argentinskega mesta Ushuaia na Aljasko podal pred štirimi leti. Peš.
“Kaj si ti nor! Sem rekel, da mi bo ratalo!” je Oliver sinoči končal svoj veliki podvig in s solzami v očeh dodal:
“Tukaj se po zaključi moja pot. Po 993 dneh, prehojenih 15 državah in 25. 122 kilometrih. Hvala še enkrat vsem za vse!”
Sinoči je v velikem slogu zmagovalca (kliknite za video) prispel na cilj, kjer so ga pričakali srčni prijatelji iz Združenih držav Amerike.
V soboto, 27. avgusta, bomo Oliverja in Carlitos lahko v živo pozdravili v Slovenskih Konjicah, saj zanj pripravljajo sprejem (podrobnosti TUKAJ).
V ponedeljek, 29. avgusta zjutraj, pa bomo Oliverja in Carlitos gostili v studiu Radia Rogla.
Nikoli mu ni bilo žal, da je odšel na pot
Z Oliverjem smo pred dnevi, ko je začel zadnjo etapo svoje 25 tisoč kilometrov dolge pešpoti vzdolž dveh kontinentov, govorili tudi o tem, kaj bo počel, ko se naslednji teden vrne domov.
Oliver, ti je bilo kdaj žal, da si se odpravil na to dolgo pot?
Ne, nikoli. Bili so trenutki, ko sem zelo pogrešal prijatelje, ko me je zeblo in sem si želel biti nekje na toplem … Toda žal mi ni bilo nikoli, saj sem doživel toliko lepega, kar doma nikdar ne bi. Spoznal sem ogromno dobrih ljudi, se ogromno novih stvari naučil, pridobil na samozavesti in veliko razmišljal o preteklih napakah, ki jih bom zdaj, ko se vrnem domov, skušal popraviti. Bilo je torej nekaj težkih dni, a k sreči jih ni bilo prav veliko.
Katera država ti bo ostala v najlepšem spominu in katera v najmanj lepem, zakaj?
Najbolj všeč mi je bilo v ZDA. Že leta 2016, ko sem prehodil pot od zahodne do vzhodne obale te države, sem bil navdušen nad njo, zdaj pa se je ta izkušnja še nadgradila. Američani so zares neverjetni, izjemno prijazni in gostoljubni ljudje.
V najmanj lepem spominu pa mi bo ostala Panama. Ko sem se po enoletnem premoru, ki sem ga zaradi pandemije covida-19 moral preživeti v Sloveniji, vrnil nazaj na pot, sem v Panami doživel precej neprijetno izkušnjo. Na letališču so naju s Carlitos zadržali, mene so poslali v tridnevno karanteno v neki hotel, Carlitos pa so cele tri dni zadrževali na letališču, niso ji dali ne jesti ne piti, niti na stranišče je niso peljali. To je name naredilo zelo slab vtis.
Kateri del poti je bil najbolj naporen?
Zelo slabe vremenske pogoje sem imel zdaj, v drugem delu poti, najprej šest mesecev izjemne vročine, nato pa v Kanadi zelo mrzlo vreme, ko so se temperature spustile tudi do minus 20 stopinj Celzija. Včasih sem se zvečer bal zaspati, saj nisem vedel, ali se bom zjutraj še zbudil. Tudi tale zadnji del poti po Aljaski je zelo naporen.
Kakšne sledi pušča v tebi štiriletno potovanje po Južni in Severni Ameriki?
Zelo hvaležen sem za vse dobro, kar se mi je zgodilo in za vse stvari, ki jih imamo v domovini. Že kot otrok sem bil skromen in sem znal ceniti drobne stvari. Toda ko sem hodil po revnejših predelih Južne Amerike, opazoval, kako se ljudje borijo za preživetje, da nimajo niti osnovnih dobrin, kot je pitna voda, sem postal še hvaležnejši za vse, kar imamo v Sloveniji. Hvaležen sem, da živim v okolju, kjer se počutim varnega, kjer nisem lačen in žejen in nimam takšnih skrbi, kot jih ima toliko ljudi na svetu.
Boš svoje zgodbe morda kdaj tudi zapisal? Izdal knjigo, potopis?
Razmišljam o tem. Pred dnevi se mi je oglasila gospodična in se ponudila, da uredi knjigo, če se kdaj odločim, da jo napišem. Za zdaj se bolj poigravam z mislijo, da bi izdali slikanico za otroke, kjer bo glavna junakinja seveda Carlitos. Ona je že glavna junakinja moje zgodbe, odkar sem jo pobral s ceste, jaz sem pač tisti, ki le hodim z njo. (smeh)
Oliver, kaj boš počel, ko se vrneš domov?
Najprej bom odšel na belo kavo v Patriota. (smeh) Vsekakor si bom kmalu po vrnitvi najprej poiskal službo. Nekaj v tej smeri se že odpira, upam, da bo kaj iz tega. Preveč drugih načrtov pa si za zdaj nočem delati, saj ne vem, kaj bo.
Se boš spet vrnil na kakšno drugo cesto?
Za zdaj nimam želje nazaj na cesto. Trenutno si želim predvsem rednega tuša, postelje vsak večer, … pač stvari, ki se ljudem zdijo samoumevne, jaz pa jih že zelo pogrešam. Morda me bo čez nekaj mesecev znova ‘prijelo’, da grem nazaj na pot, bomo videli.
Kako se je njegova pot začela in kaj vse je doživel med njo, preberite tukaj:
(Nina Krobat, lokalni časopis NOVICE, Foto: Oliver Tič, zajem zaslona)
