»Težko, ‘zagamano’ leto je za mano. Kot nekakšno nadaljevanje travmatičnih koronskih časov,« se spominja Nataša. Odpravila se je na potovanje v Peru in Bolivijo, a pristala v Dubaju, kjer je doživela noro izkušnjo, vredno filmskega scenarija.
Pet načrtovanih dni se je – ne po svoji volji – razvleklo v tri tedne blišča in bede Dubaja. In ker je potovanje pustilo grenek priokus, se je kmalu odpravila na Madagaskar. »Da poplaknem okus,« reče. »In ker se nočem predati.«
Nataša sicer neizmerno rada potuje. Še posebno, kadar ji življenje spodnese tla pod nogami. Potovanje je njeno zdravilo za ranjeno dušo. Včasih uspešno, včasih malo manj. A ko se vrne na stare tire, je bogatejša še za eno zgodbo, ki jo mora povedati. »Ujeti trenutki skozi naše objektive so večni zapisi v naših srcih, v naših dušah, v knjigi spominov,« pravi. »Vsak trenutek je dragocen in se ne bo nikoli več ponovil.«
Celotno Natašino zgodbo, v kateri so ujeti tudi utrinki iz njenih zadnjih potovanj, lahko preberete v aktualni številki časopisa Celjan.