Matej Goričan na svoj način tlakuje pot do boljšega življenja ljudem v domačem kraju in širše. Njegovo delo, energijo, priljubljenost so domačini nagradili z izborom za Naj osebnost Bistriških novic 2022.
Iskrene čestitke. Ljudje tod na Bistriškem so vas prepoznali kot človeka, ki je s svojim delovanjem v lokalnem okolju pustil močan vtis. Z glasovanjem so vam izrekli – hvala.
Iskrena hvala za čestitke. Seveda pa zahvala tistim, ki so prepoznali moje delo in ga na ta način nagradili.
Vključeni ste v več društev ter organizacij v domačem kraju, in to kot aktiven član, pogosto na vodstveni funkciji. Kje vse?
Kot član Krajevne skupnosti sem bil izvoljen že leta 2006. Vse od tedaj sem nekako vključen v Krajevno skupnost Vrhole–Preloge. Med leti 2014 in 2018 sicer nisem kandidiral, saj sem želel dati možnost drugim.
Bil sem ustanovitveni član Turističnega društva Vitica, katerega član sem še zdaj, prav tako imam v društvu funkcijo člana upravnega odbora. Sem tudi član Športnega društva Vrhole–Preloge ter Društva upokojencev in društva Hlapi. Sodelujem tudi s Krajevno organizacijo Rdečega križa.
Tudi na zadnjih lokalnih volitvah so vas soobčani izbrali za predstavnika tako v krajevni skupnosti (ki jo vodite) ter v občinskem svetu. Ne v enem ne v drugem niste novinec. Tudi to kaže, da vam zaupajo.
Zaupanje je tisto, ki pomeni največ. Ne samo v družini, službi, ampak tudi v okolju, v katerem živiš in deluješ. Ko izgubiš zaupanje, mislim, da izgubiš največ, vse ostalo še lahko nekako povrneš. V Krajevni skupnosti smo ekipa. Člani sveta smo kot družina. Vsak ve, kaj je njegova naloga in le-to vsak opravi z dušo in vestjo. Seveda pride do trenj, sploh takrat, ko se delajo plani razvoja kraja. Vsak ima svoj pogled in potrebno ga je uskladiti. Vsi člani, vključno z mano, si vse delo razdelimo. Prav tako vsi delo, ki ga opravljamo za KS, delamo brez finančnega nadomestila. To je bila praksa že prejšnjega zelo dobrega in sposobnega predsednika KS g. Branka Petriča in to tradicijo nadaljujemo.
V občinskem svetu sem tretji mandat. Svoje cilje in naloge zastopam suvereno. Sem eden tistih svetnikov, ki svoje pomisleke rešuje pred sejo tako z občinsko upravo kot z županom. Nisem pristaš populizma, da bi na sami seji razčiščeval svoje pomisleke. Zame je seja samo potrditev že prej usklajenih projektov in verjemite – sem trd pogajalec.
Lastna motiviranost in zmožnost motiviranja drugih za delo v skupno dobro je ena ključnih ‘sestavin’ za uspeh. Se strinjate?
Absolutno. Res imam srečo, da imamo v naši krajevni skupnosti še veliko krajank in krajanov, ki želijo sodelovati v raznih akcijah in dogodkih. Seveda pa to motiviranost morajo podati vodje. In res. V društvih in drugih organizacijah imamo odlične vodje in res sem ponosen nanje.
Na sestanku vedno poudarim, ne sme biti ovir, da ne rešimo težave in izpeljemo projekte. V slogi je moč. Rad pa poudarim tudi besede nekdanjega predsednika g. Pahorja, ki je dejal: Nikoli ne bomo največji, lahko pa smo najboljši.
V domačem kraju poskrbeti za številne pridobitve, organizirati druženja, obiskovati starejše … Rekla bi, da na svoj način gradite mostove. Do boljšega življenja. In to številnim posameznikom.
Naša Krajevna skupnost šteje manj kot 800 krajanov in krajank. Kdo bo poskrbel za nas, če ne sami? Koga naj čakamo?
Mi na vasi se ne delimo na leve in desne … Vsak, ki ima interes sodelovati, lahko sodeluje. Primarna naloga že leta 2010 je bila najprej urediti Dom krajanov, urediti spomenik NOB in cerkev sv. Jošta. Kamen na kamen. Ne gre vse naenkrat. Kulturni spomeniki so bili prioriteta. Nimamo jih veliko, moramo jih pa spodobno vzdrževati. Nadaljevali smo po usklajenem planu s soglasjem sveta KS. Med leti 2014 in 2018 je predsednica Andreja Šoštarič vodila zgodbo naprej. Letni kino, Poletna noč, abonmajsko gledališče, koncerti, predavanja, kulturni dogodki, izleti … Vse to pa je tisto, ki nam da nekaj več in tisto več potrebujemo tudi mi na obrobju Občine Slovenska Bistrica.
Na malem odru na Vrholah ste gostili veliko uspešnih kulturnikov?
Domačini si to zaslužijo. Vam opišem primer letnega kina: Na prostem poleti gledamo film ‘Moj ata socialistični kulak’. Udeležba 120 ljudi. Gost g. Tone Partljič. Izredno doživetje!
Vsi dogodki v KS so brezplačni. Tako vsi koncerti, predstave, delavnice in obdarovanja za otroke. Res pa je, da znajo gospodarski subjekti prisluhniti željam in nam pomagajo. Prav tako pa krajani, ki na dogodke redko pridejo praznih rok. Vsak pomaga po svojih zmožnostih in vsem smo zelo hvaležni. Zato večkrat rečem: Ne sprašuj kaj lahko Občina (KS) naredi zate, vprašaj se, kaj lahko ti narediš za Občino (KS).
Na vasi še je kar veliko ljudi skromnih. Razveseli jih nov postavljen koš za smeti, postavljena nova klopca na vasi ali pa mogoče že urejena oz. pokošena bankina … Seveda niso vi enaki. Ravno preveliki pritiski posameznikov in veliko negodovanje je botrovalo, da se krajevno med leti 2014 in 2018 nisem več vključil v svet KS. Žal imamo zelo omejena sredstva in Občina ne more vedno financirati vseh, čeprav dobrih in nujnih projektov. Jaz to razumem, nekateri ne. Ne razumem tudi tistih, ki so polni velikih besed in idej, pa nikoli ne kandidirajo ali sodelujejo.
Kdor prepoznava potrebe, vidi tudi pomanjkljivosti. Do česa v domačem okolju ste kritični?
Vsekakor lahko na letnem nivoju izpolnimo le delček želja naših krajank in krajanov. Pri nas v KS je vsak član sveta zadolžen za del KS in on(a) je tisti, ki daje prioritete svoje vasi.
Za razvoj so potrebna sredstva, ki jih je pa iz leta v leto manj. Mi na obrobju moramo biti še toliko bolj glasni, da dosežemo vsaj del zastavljenih ciljev.
Ob tem seveda moram poudariti, da je nevzdržno stanje glede optike v naši KS. Kljub pisnemu zagotovilu, da se v letu 2022 začne projekt položitve optičnega kabla, se le-ta ni začel. Seveda pa k počasnemu razvoju botrujejo tudi birokratske ovire za pridobivanje soglasij in gradbenih dovoljenj.
Vsekakor pa si želimo nekoga, ki bo našel svoj poslovni potencial in začel s projektom obnove preostanka gradu v Vinarju, saj je škoda, da propada. Žal je ta kulturni spomenik sramota kraju.
Kako vidite sebe? Imate kak življenjski moto? Kam segajo vaše ambicije?
Sem preprost, potrpežljiv, na trenutke vzkipljiv, ljubeč, pošten in deloven. Sem tip človeka, ki potrebuje svoj čas za razmišljanje in sprostitev.
Moj moto je vsekakor: »Kar seješ, to žanješ«. Ambicij ne bom razkrival. Mogoče se zgodi kaj velikega, saj veste: »Nebo je meja.«
S kakšnimi izzivi se soočate v službi, kaj in kje delate?
Že od mladih let sem nekako povezan s trgovino. Tako sem bil zaposlen v trgovini svojih staršev. Od leta 2003 sem zaposlen v družbi ženinih staršev, in sicer v podjetju S. P. Plod, kot vodja komerciale. Družba se ukvarja z maloprodajo in veleprodajo sadja in zelenjave. Vsekakor so največji izzivi zadovoljiti naše kupce kar se da kakovostno.
Med leti 2003 in 2018 sem bil tudi predsednik uprave Zdravilišča Rogaška, d. d., krovne družbe Rogaške.
Kdo so vaši sopotniki v domači dnevni sobi? Kako preživljate prosti čas, kako dopustniške dni?
Stalna spremljevalka v dnevni sobi je Puma (pudl) – malo za šalo.
Dnevna soba je prostor, kjer se z družino večkrat igramo družabne igre, pogledamo kakšen film, se pogovorimo in tudi pogrejemo ob kaminu v zimskih dneh. Prostega časa je zelo malo oziroma premalo. Osebno ga najraje preživim zunaj, ko urejam okolico hiše. Z družino se radi odpravimo na kak izlet po Sloveniji in tudi v tujini. Pred epidemijo smo si vsekakor privoščili več počitniških dni. Načrtujemo, da bomo to nadoknadili. To je tisti čas, ko smo res sami skupaj in res je lepo.
Kmalu bo pust, se kdaj skrijete za masko?
Zelo redko. Mislim, da nazadnje pred nekaj leti. Vsako leto pa v okviru pustovanja organiziramo povorko na Vrholah in najizvirnejše maske nagradimo. Vabljeni, luštno bo.
In za konec še eno čarobno vprašanje: če bi imeli čudežno paličico, ki izpolni vsako željo … kaj bi (si) zaželeli?
Želim si, da bi začeli ljudje razmišljati z lastno glavo. Da uporabijo »zdravo kmečko pamet«, da začnejo ločiti, kaj je prav in kaj ni. Da se preneha obdobje pohlepa, zavisti in da ljudje končno spoznajo: Dobro se z dobrim vrača, slabo se s slabim plača.
(B. Petelinšek, foto: B. Petelinšek in arhiv M. Goričan)