Na Hard Enduro dirki po Romuniji je v razredu »iron« slavila Tjaša Fifer

Tjaša Fifer je  24-letna motokrosistka iz Bukovca, ki kljub mnogim preprekam na športni poti ni obupala. Minuli teden je v razredu »iron« slavila na najtežji Hard Enduro tekmi, ki je potekala po romunskih gozdovih in planotah. Pot do zmage ni bila lahka …

Minuli teden ste v razredu »iron« zmagali na najtežji hardenduro dirki na svetu, dolgi kar 600 kilometrov, premagali ste tudi moške tekmovalce. Kako vam je to uspelo?

Občutki so res fenomenalni. To je največja tekma na svetu, to je dirka, ki res veliko pomeni. Ta dirka šteje največ, na njo sem si zmeraj želela iti, kaj šele zmagati! Dirka je sicer trajala 5 dni (s kvalifikacijami), vsak dan smo prevozili približno 100 kilometrov po planotah, gozdnih poteh, transferjih, veliko je bilo hribov, spustov …  V moji kategoriji je tekmovalo 90 tekmovalcev, zato je bila borbenost še tako potrebna prav vsak dan. Imela sem tudi smolo; vame je že drugi dan trčil avtomobil, vendar se je vse dobro izšlo, dirko sem na srečo lahko nadaljevala. Na koncu, po vseh teh tekmah, sem naredila dobrih 20 minut prednosti pred drugo uvrščenem. To je res nor občutek, ta zmaga je res posebna!

Ob prihodu domov vas je pričakal lep sprejem …

Ob prihodu v svojo vas so me domačini res lepo presenetili, tega nisem pričakovala. Tam so bili sorodniki, vaščani, Frajhamska godba na pihala in Gasilci PGD Zg. Polskava. Ob curkometu in zvokih godbe nisem dojemala da so tam zaradi mene. To so res lepi občutki, ki bodo v spominu ostali za vedno. Vsem skupaj bi se res rada iz srca zahvalila. Zdaj pa je čas, da se pripravim na naslednjo dirko, ki bo septembra na Poljskem.

Letošnjo sezono tekmujete v dveh disciplinah. Sta si med seboj podobni? Tekmujem v Cross Countryju in Extreme Enduru. Cross Country dirka poteka uro in pol in je kombinacija motokrosa, gozdnega terena in naravnih ovir, kot so kamenje ter hlodi … Dirke Extreme Enduro pa so daljše, navadno trajajo 3 dni, saj so sestavljene iz prostih treningov in kvalifikacij, imenovanih prolog. Tukaj je pot bolj razgibana, soočiš se z vsem možnim, od hlodov do gum in skal. Prisotni so tudi klanci. Trase vnaprej ne poznamo, slediti moramo oznakam, pomagamo pa si tudi z navigacijo. Celotna dirka največkrat poteka v gozdu, včasih gre tudi skozi kakšno mesto, kjer se srečamo s prometom. Če nisi pozoren na oznake na drevesih, se hitro izgubiš. Ponavadi so te trase dolge nekje med 50 in 100 kilometri. Trenutno obe disciplini vozim z enim motorjem. Vsekakor pa si želim, da bi v prihodnji sezoni lahko imela dva – vsakega za svojo disciplino, saj to postaja nujno potrebno.

Kaj je vaš največji cilj, ki ga želite doseči v športni karieri? To, da bi naslednjo leto prestopila v drugo kategorijo, imenovano ENDURO GP. To je svetovno prvenstvo, kjer sodeluje okrog 30 deklet. V tej disciplini si želim postati svetovna prvakinja.

Več o mladi in nadobudni športnici pa si preberite v prihajajoči avgustovski številki Bistriških novic. (A. Sobočan)

Oglas