MONJA OBRUL Baletka iz Žič: »Balet je umetnost, vendar je tudi ekstremni šport«

Pri štirih letih je Monja Obrul naredila prve baletne korake na baletni šoli v Slovenskih Konjicah, kjer so hitro prepoznali njen talent in jo usmerili v baletno šolo Konservatorija za glasbo in balet Maribor.

Foto: Tiberiu Marta

Kasneje je bila sprejeta na Kraljevo baletno višjo šolo v Londonu in doštudirala na Akademiji za ples Alme Mater Europaea. Že zgodaj je prejela nagrade in priznanja, njena profesionalna kariera vključuje sodelovanje s priznanimi baletnimi ansambli. V Baletu SNG Maribor nastopa v različnih vlogah in z ansamblom gostuje na največjih odrih sveta. Ob tem ostaja skromna in srčna mlada ženska, iz katere žari navdušenje nad umetnostjo, ki ji je povsem predana.

Foto: Johan Persson

Ko ste kot deklica prvič obuli baletne copatke, si najbrž niste predstavljali, da vas bodo nekoč vodile na velike svetovne odre?
Sploh ne. Z baletom sem začela, ko sem bila stara štiri leta. Prvi povod za obisk baletnih ur so bile moje prijateljice, ki so hodile na balet, čeprav sama tega plesa nisem poznala in dotlej nisem videla še nobene baletne predstave. Začela sem zato, ker so plesale moje prijateljice, potem pa mi je balet postajal vedno bolj všeč.

Prve baletne korake ste naredili pri Slavču Stoleskem v Glasbeni šoli Slovenske Konjice. Kdo je odkril vaš plesni talent?
Pravzaprav on. Z njim sem šla na prvo tekmovanje, on je v meni videl potencial in on mi je predlagal (obenem tudi moji sestri in prijateljici), da se vpišem na mariborski konservatorij, kjer so treningi pogostejši in bolj profesionalni. Tako smo vse tri začele obiskovati konservatorij – medtem ko sta sestra in prijateljica balet sčasoma opustili, sem jaz vztrajala.
Seveda si tedaj še nisem predstavljala, da bo to moja služba, plesala sem, ker sem v tem uživala in tudi dobro mi je šlo. Treningi so se sčasoma stopnjevali, sprva sem balet obiskovala dvakrat tedensko, v višjih razredih osnovne šole pa sem vaje imela vsak dan po uro in pol, popoldne, po šoli. Obiskovala sem Osnovno šolo Pod goro.

Baletni začetki v Konjicah. Foto: osebni arhiv

Najbrž je bila v tem času vsakodnevnih voženj iz Žič v Maribor in nazaj ključna podpora vaše družine.
Na treninge v Maribor me je vsak dan vozil ati, mami mi je urejala frizure, copatke … Brez njune podpore in pomoči nikakor ne bi šlo. Vse življenje jima bom hvaležna, da sta me vseskozi podpirala in mi stala ob strani.

Kaj vas je tako privlačilo pri baletu?
Pravzaprav ne vem natanko. Vedno mi je bilo super na treningih, gibi so mi bili všeč, dobro sem se počutila. Nisem bila obremenjena z nastopi. Všeč mi je bila vsakodnevna rutina, všeč mi je bilo druženje s sovrstniki.

Po osnovni šoli ste se vpisali na prestižno Kraljevo višjo baletno šolo v Londonu. Vsako leto se prijavi ogromno plesalcev z vsega sveta, sprejetih je le peščica. Kako je vam uspelo?
Učiteljica na mariborskem konservatorju Helena Valerija Krieger mi je predlagala, da se na tej šoli udeležim poletne šole baleta in tako sem res za dva tedna odšla v London. Ko sem se vrnila, pa mi je predlagala, da na Kraljevi baletni šoli nadaljujem srednješolsko izobraževanje. Res sem se prijavila, mislim da nas je bilo tisto leto prijavljenih okoli tisoč.
Bila sem povabljena na finalno avdicijo v London, kjer smo opravili tako baletni trening kot fizični pregled. Preverili so namreč naše fizične sposobnosti, kako fleksibilni smo, kakšne so naše telesne predispozicije. Potem smo čakali na rezultate. Ta čas je bil precej živčen, čeprav sem imela tudi plan B. Če ne bi bila sprejeta na Kraljevo baletno šolo, bi šolanje nadaljevala v Švici.
Moram priznati, da nisem imela velikih pričakovanj, saj je bila konkurenca zares velika. Ko pa sem izvedela, da sem sprejeta, sem bila neizmerno vesela. Bila sem prva Slovenka, ki so me sprejeli na to šolo, in mislim, da doslej tudi edina.

Njena prva solistična vloga – Urška, Povodni mož. Foto: Tiberiu Marta

Kako ste se kot 15-letna deklica spoprijeli s takšnim velemestom, kot je London?
Bil je pravi kulturni šok! Ves pouk je potekal v angleščini, kar je bilo sprva precej težko. Prvo leto smo živeli v hiši, namenjeni le učencem prvih letnikov. Skupaj nas je bilo v letniku 30, 15 fantov in 15 deklet. Skrbniki v tej hiši so poskrbeli, da smo bili zvečer vsi doma, se vsi dobro počutili in nam po potrebi pomagali, sicer pa smo morali čez noč postati samostojni, si sami kuhati, prati, …
Ta preskok iz domačega okolja je bil precej težak. Prostega časa nismo imeli veliko, saj smo bili skorajda celi dan v šoli. Časa za raziskovanje Londona skorajda ni bilo.

Zatem ste leto dni plesali v Rusiji.
Po Kraljevi šoli sem eno leto preživela v Sankt Peterburgu v Rusiji, kjer sem dobila službo v Mikhailovskem baletu. Vedno me je vleklo v Rusijo, saj me je zelo privlačil ruski slog baleta. Ta slog mi je pisan na kožo, sem namreč precej visoka plesalka, podobno kot Rusinje. Prehod iz šole v redno službo pa je bil obenem zelo zahteven. Vsak teden smo imeli od pet do šest predstav in prvih nekaj mesecev sem se morala dobesedno vsak teden naučiti novo predstavo. Sama, s pomočjo posnetkov. Po dveh vajah sem že plesala v predstavi! Prav tako sem se morala učiti rusko, saj vsi treningi potekajo v ruščini. Soočila sem se tudi s precej tekmovalnosti, česar prej nisem bila vajena. Vesela sem te izkušnje, a delo tam ni bilo ravno zame. Ko sem se vrnila domov, sem za nekaj časa opustila balet.

Kako to?
Nisem bila več prepričana, da je to zame. V tem času sem naredila maturo in se vpisala na Akademijo za ples Alme Mater Europaea, smer balet. Vmes sem postopoma, čisto neobremenjeno, spet začela obiskovati treninge baleta v mariborskem gledališču. Že po kakšnih dveh tednih so me prosili, če bi jim lahko pomagala pri predstavi, in tako sem kot študentka začela sodelovati z SNG Maribor, zadnjih nekaj let pa sem redna članica baleta.

Vaša prva solistična vloga je bila Urška v Povodnem možu. Točko na plavajočem odru Blejskega jezera smo ob prevzemu slovenskega predsedovanja Svetu EU videli tudi na televiziji. Kako ste občutili ta trenutek?
Bilo je zelo zanimivo in obenem zelo stresno, saj je šlo za zelo pomemben dogodek. Plavajoči oder je bil za nas povsem nova izkušnja, nismo vedeli, ali bo vreme zdržalo … Koreograf Edward Clug mi je dal potrditev, da to zmorem, čeprav sama sprva to nisem verjela. Prvič se mi je zgodilo, da je koreograf sestavil vlogo zame, jo prilagodil meni. Zelo hvaležna sem za to izkušnjo.
(Nina Krobat)
Pogovor z Monjo Obrul o zakulisju baletnega sveta lahko v celoti preberete v tiskani številki lokalnega časopisa NOVICE.