Mojca Kos je tista radijka, ki ne obvlada le dela pred mikrofonom, spretna je tudi v borilnih veščinah in streljanju z malokalibrskim orožjem.
Menda si bila tudi to poletje predvsem delovno razpoložena.
Hočeš ali nočeš smo se morali sprijazniti in sprejeti novo normalnost. Letošnje čudno leto je marsikomu prekrižalo različne načrte, a ne samo tiste počitniške. Moramo biti prilagodljivi. In ker sem takšna po naravi tudi sama, mi ni bilo to težko. Zato sem, kot vsako poletje, tudi letošnje preživela delovno na radijskih postajah, na televizijskih postajah, imela sem različna snemanja in še bi lahko naštevala. Delo je povsod, samo videti ga je treba, so mi vedno govorili moji starši.
Seveda pa vedno najdem čas za druženje. Večkrat se odpravim na strelišče, to poletje sem po dolgem času malo »zajahala« kolo, rolerji pa čakajo na popravilo. Ker se vsako leto z dvema najboljšima prijateljicama, Branko in Matejo, odpravim na »babji« dopust, nekam z letalom, smo to tradicijo morale letos zaradi korone opustiti. Smo pa zato letos raje šle na dva mini dopusta, v Novo Gorico, Štanjel in Goriška Brda.
Katero pa je bilo tvoje najlepše počitnikovanje doslej?
Na dopust se najraje odpravim pred sezono ali po njej. V tople kraje, ko tu pri nas zima. Ko pakiraš v kovček kratke hlače, majčke in poletne obleke, ko zunaj zima kima in so vsi oviti v tople plašče: to je ta dober občutek!
Vsak dopust, počitnikovanje, če grem sama ali s kom drugim, je nepozaben. Od Kube, s prostranimi dolgimi peščenimi plažami, kokosovimi palmami, kjer se je čas ustavil…, do Mehike, ki me je fascinirala z zgodovino in odlično kulinarik. Še najboljše počitnikovanje pa je bilo lani pozimi v Indoneziji: dišeč Bali s prijaznimi ljudmi in nadvse prijetno energijo, majhen otoček Gili, na katerem ni niti enega avtomobila, prevažaš se s kolesi ali kočijami, ter Lombok, z neverjetno naravo. Prvič sem bila v Indoneziji in nisem si predstavljala, kaj vse človek dobi za malo denarja: od nastanitve, do hrane, prijaznih pogledov in brez strahu, da ti bo kdo kaj ušpičil ali te ogoljufal.
Katera skladba ima po tvojem mnenju najboljši poletni vajb?
Saphir: I feel good (I feel fine). Ker pesem omenja vse tisto, kar imam zelo rada: plažo, kokos, koktejle.
Kaj ti sicer pomeni glasba? Kakšna najpogosteje odzvanja v tvojem domu ali avtomobilu?
Glasba mi zelo veliko pomeni. Takoj zjutraj, ko vstanem prižgem radio. V vsakem prostoru v hiši mora biti vsaj ena naprava, iz katere odzvanja glasba. Pri poslušanju glasbe so mi pomembne interpretacija, barva glasu, vokalne sposobnosti. Zato je meni daleč najljubša glasbena izvajalka Mariah Carey, imam vse njene albume, DVDje in še kasete! Glasba mora imeti tudi ritem, dobro melodiko in izvrstno energijo, zato poslušam skoraj vse: od gothic metala, rock’n’rolla, popa, slovenske popevke, klubske glasbe, do opere…no, skoraj vse. Jazz in ljudska folklorna glasba mi sploh nista blizu. Zato ni nič čudnega, da v avtu neprestano menjavam glasbo med vožnjo. Tudi kot sovoznica, čeprav nekaterim to ni všeč. (smeh)
Zaradi korona krize je poletni prireditveni utrip zelo osiromašen. Pogrešaš koncerte?
Da, predvsem tiste velike koncerte svetovnih glasbenih zvezd, na katere rada hodim. Pa ogled Formule 1 ali MotoGP dirk v živo, vsako leto avgusta se odpravim v Spielberg, letos sem to precej pogrešala.
Mojca, zakaj si izbral delo v medijih?
Že kot majhna deklica sem govorila, da bom nekoč postala radijska in televizijska napovedovalka in igralka. Zato nisem oklevala, naučila sem se brati knjige pri štirih letih in pol in to kar sama. Tako sem v vrtcu jaz brala drugim otrokom knjige. V osnovnošolskih letih sem začela z vodenjem prireditev, gledališko in filmsko igro ter radijskim delom. Zelo sem hvaležna, da je moj hobi postal moje delo.
In kako se spominjaš svojega »radijskega krsta«?
Nič ni bolelo. (smeh) Krsta na Radiu Rogla se spominjam po tem, da sem slišala radijski oglas naše urednice Valerije Motaln, da iščejo nove glasove. Pred 15. leti sem se tako prijavila na avdicijo, šla v Slovenske Konjice, izpolnila obrazec in opravila pogovor z urednico. Sledil je preizkus pred mikrofonom. Poleg priprave novic, sem morala na temo ene besede govoriti 1 minuto. Ta beseda je bila – labod. Spomnim se, da mi je časa zmanjkalo, zato sem se znašla in zaključila s stavkom: več pa v naslednjem prispevku, haha! (Intervju si v celoti preberite v septembrski izdaji Bistriških NOVIC)
