Ne le fizik, mag. Marko Žigart je mnogo več kot to. Nadvse skromen profesor in mentor. Z drugimi besedami: prejemnik plakete dr. Aleksandre Kornhauser Frazer za leto 2023. Plaketa je namenjena mentorjem, ki bistveno prispevajo k razvoju in ustvarjalnosti mladih talentov na področju naravoslovnih ved. A tudi ta laskavi naziv ga ne opiše v celoti. Je strasten ljubitelj narave, ki vsakodnevno uživa v sprehodih po pohorskih gozdovih. Kadar le utegne, rad poseže tudi po dobrih knjigah. Z Žigartom, srednješolskim profesorjem, ki prihaja z bistriškega dela Pohorja, smo se pogovarjali o tem, kako pomaga dijakom odkrivati skrivnosti znanosti …
Na Srednji šoli Slovenska Bistrica (SŠSB) poučujete že kar nekaj časa. Kako se je vaše delo v tem času spremenilo?
Zaposlil sem se ob uvedbi gimnazijskega programa, to je štiri leta po ustanovitvi Srednje šole Slovenska Bistrica. Na nekaterih področjih, predvsem tistih, ki so povezani s tehnološkim napredkom in prostorskimi pogoji, se je delo močno spremenilo. Klasične redovalnice so zamenjale elektronske redovalnice, danes je samoumevno, da je vsaka učilnica opremljena z računalnikom in projektorjem, gostovanje po različnih bistriških objektih smo zamenjali z novo sodobno zgradbo in pri naravoslovju dobili bogato eksperimentalno opremo … Po strokovni plati sem kot učitelj dozorel in lažje ločim pomembno od manj pomembnega, prav tako vedno bolj cenim dobre odnose med nami na šoli, saj zelo vplivajo na to, kako se v nekem okolju počutimo. Danes se lažje vživim v situacijo drugega, prej prepoznam stiske mladih in se na primer bolje znajdem v delu z zelo nadarjenimi. Drugače pa ima poklic učitelja v vsakem časovnem obdobju do neke mere podobne zakonitosti. Pri mladostnicah in mladostnikih v njihovem razburljivem obdobju življenja se neprenehoma nahajaš nekje med negotovostjo in sprejetostjo, med strahovi in željo po uspehu, med čudenjem in radovednostjo, med otrokom in odraslim. Postavljaš si vprašanja, kako ustvariti okolje za večjo motivacijo pri delu, kako jim pomagati, da izživijo svoje sanje.
Ne poučujete pa le na srednji šoli, temveč tudi na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Je poučevanje študentov kaj drugače od srednješolskega?
Na Pedagoški fakulteti v Mariboru sodelujem pri naravoslovnem predmetu uvajanja študentk in študentov v učiteljski poklic. Poudarek predmeta je na zgodnjem usmerjanju otrok v naravoslovje preko eksperimentov. Zaradi tega poudarka je delo s študentkami in študenti manj obremenjeno s teorijo. Zdi se mi, da je zaradi širine in globine znanja delo na gimnaziji zahtevnejše. Sicer pa se obe deli dopolnjujeta, tako da veliko pedagoških izkušenj iz srednje šole prenašam na študente in veliko eksperimentalnega znanja s fakultete nazaj na srednjo šolo.
Poznani ste kot odličen mentor naravoslovnim navdušencem. Dijaki pod vašim mentorstvom dosegajo najvišje rezultate na državnem nivoju, osvojili so tudi dve bronasti kolajni na olimpijadi (astronomski in naravoslovni). Vaša mentoriranca Hane Brumec in Damjan Dovnik sta raziskovalno nalogo predstavljala celo na ISEF v Dallasu …
Na naši šoli smo uspeli ustvariti zelo dobro okolje za razvoj različnih potencialov mladih. Ni zastonj naše geslo Šola s posluhom, saj naslavljamo zelo različne interese mladih. Menim, da nam je v zadnjem času to dobro uspelo z vpeljavo izbirnega predmeta interdisciplinarni tematski sklop oz. ITS v šolskem letu 2019/20. Predmet dijaki izberejo v drugem letniku in z njim nadaljujejo v tretjem. Koordiniram predmet ITS naravoslovje, kjer smo s kolegicami in kolegi ustvarili tim, ki skrbi za to, da se lahko čim več dijakinj in dijakov preizkusi v raziskovanju. Cilj je, da v času šolanja vsaka dijakinja oz. dijak izbirnega predmeta izvede in javno predstavi eno raziskovalno nalogo. Ker je tega predmeta na urniku po tri ure na teden, smo pridobili veliko število ur, ko se lahko sistematično lotimo mentorskega načina dela, ki se pomembno razlikuje od npr. dela pri rednih urah fizike. ITS sili dijakinje in dijake, da so zelo aktivni. Dalj časa se ukvarjajo z naravoslovno temo, ki jo sami izberejo. Nekateri si izberejo bolj biološke teme, drugi kemijske, tretji fizikalne ali astronomske, spet četrti tehnične ali ekološke. Ker dobi vsak dijak svojega mentorja, smo s tem učitelji kljub dodatnim uram res precej obremenjeni. Nagrada za to delo so drugačen način dela in drugačni odnosi. Mentorski način pomeni usmerjanje aktivnosti, odnosi med učiteljem in dijakom pa se spremenijo, saj se zaradi intenzivnejšega sodelovanja vzpostavi bolj kolegialni odnos. Mnogokrat se zabriše vloga med tem, kdo se uči in kdo poučuje, saj so izmenjave znanj in izkušenj dvosmerne. V bistvu v takšnem odnosu pridobita oba in tega se kot učitelj veselim. Dodaten izziv mi predstavljajo zahtevnejša vprašanja, ki jih pri pouku ne obravnavamo. Veseli pa me, ko so raziskave uspešno izpeljane, če pa so še dobro sprejete na javnih predstavitvah, je pa to tako za dijaka kot za mentorja dodatna potrditev za dobro delo. Vendar naj poudarim, da bolj kot dober rezultat je pomembnejša sama raziskovalna izkušnja, ko uspe mlada raziskovalka oz. raziskovalec s svojim znanjem in ob izkušnjah mentorja raziskavo pripeljati do konca.
Kaj je najtežja naloga mentorja mladih in nadobudnih naravoslovcev?
Trenutno imamo sicer bolj sladke probleme, ko se soočamo s povečanim številom tistih, ki bi želeli raziskovati na področju naravoslovja in so naše mentorske kapacitete omejene. Morda je še najtežja naloga, kako priti do dobrega in unikatnega raziskovalnega problema, ki bo hkrati ponujal uporabne rešitve.
Prav zaradi izjemnega mentorstva ste postali prejemnik plakete dr. Aleksandre Kornhauser Frazer za leto 2023 …
To je predvsem priznanje in pohvala za dobro timsko delo na naši šoli na področju naravoslovja in prejeto plaketo razumem kot potrditev zunanje institucije, da delujemo v pravi smeri. Sicer pa mi osebno veliko pomeni in mi daje nov zagon za naprej.
Intervju je v celoti objavljen v aktualni novembrski številki Bistriških novic. (A. S.)
