Marko Škugor se rad kopa tudi v Podčetrtku

Marko Škugor. Vse bolj priljubljeni pevec iz Dalmacije zadnja leta polni dvorane širom Slovenije. Prve pevske izkušnje je nabiral v klapah, med prvimi nastopi pa je bil kar evrovizijski oder … Marko, ki je pred dnevi izdal novo pesem, pravi, da obožuje slovensko občinstvo, povedal pa nam je tudi, da rad zahaja v Terme Olimia.

Marko, vaša pevska kariera se je začela v klapah. Ampak peli ste verjetno že prej?
Pravzaprav ne, v svet prepevanja so me uvedle prav klape. Sprva sem prepeval v manjših klapah, ki so vadile pri nas doma, v naši ‘konobi’ v Šibeniku. V času študija v Zagrebu so me opazili člani Klape Kampanel in tako sem se jim pridružil. Leta 2013 so na Hrvaškem snovali klapo, ki bi nastopila na Evroviziji. Nekaj najbolj znanih tenorjev je zavrnilo sodelovanje, na nekem nastopu pa so slišali mene, takrat še nisem bil poznan, in me povabili zraven. Seveda sem takoj pristal. Po nastopu na Evroviziji sem začel samostojno pevsko pot. Kdo ve, ali bi se sploh ukvarjal s petjem, če se tedaj ne bi vse tako poklopilo.

Že dokaj na začetku glasbene poti se vam je zgodila Evrovizija. Kakšno popotnico vam je dal evrovizijski oder?
Nastopil sem kot eden od šestih članov Klape s mora. Nastopili smo s pesmijo Mižerja. Bilo je zares čudovito. Žal se tistega leta nismo uvrstili v finale in bili smo zelo žalostni. Tedaj še nisem prav dobro vedel, kako deluje Evrovizija, danes, ko te stvari bolje razumem, verjetno ne bi bil več žalosten. Ni namreč glasba tista, ki določa uvrstitev neke pesmi, temveč je kup drugih dejavnikov, na katere izvajalec nima vpliva.
Je bil pa ravno ta nastop odskočna deska za mojo samostojno glasbeno pot. Po Evroviziji sem začel dobivati pesmi, v glavi se je tako začela rojevati zamisel, da bi morda res lahko prepeval sam. Počasi se je začelo razvijati, imel sem vedno več nastopov, obenem sem še vedno prepeval v Klapi Maslina. Od leta 2016, še intenzivneje pa od leta 2017, pa nastopam sam.

Ste se tudi učili petja?
Nekaj časa sem obiskoval ure petja pri enem od profesorjev, toda le krajše obdobje. Lahko bi morda pel opero, toda odločil sem se za pop glasbo. Svoje pesmi pojem v ‘pop načinu’, trudim se, da ne uporabljam polnega razpona svojega glasu, saj bi lahko kdaj zvenelo preveč agresivno.

V Sloveniji ste vedno bolj popularni. Morda celo bolj kot na Hrvaškem?
Da, rekel bi, da sem tukaj bolj popularen.

Zakaj mislite, da Slovenci tako obožujemo dalmatinsko glasbo?
Kdo ve. Morda imamo podobno miselnost. Takšna zabavna glasba nam je očitno v krvi. Takšno glasbo navsezadnje veliko vrtijo slovenske radijske postaje, medtem ko je hrvaške ne vrtijo toliko. Zato je ta glasba v Sloveniji morda še bolj popularna kot na Hrvaškem.

Kakšno občinstvo smo Slovenci v primerjavi s hrvaškim?
Slovenci se po mojih opažanjih znate bolj zabavati, morda zato, ker je standard tukaj višji in je potem drugih skrbi manj. Slovenci več delate, kadar je treba delati, in se več zabavate, ko je čas za zabavo. Ste odlična publika!

Kako vam magisterij iz ekonomije koristi pri delu v glasbeni industriji? Se morda vidite v poslovnem svetu?
Znanje vsekakor vedno pomaga. Ta magisterij oziroma diploma pa … V tem vidim vse manj smisla. Dvomim, da bi svojima sinovoma svetoval, da izbereta ekonomsko ali podobno fakulteto, saj menim, da se skozi življenje naučiš veliko več. No, razen če želiš postati zdravnik ali kaj podobnega, ko je fakulteta nujna, sicer lahko zgolj izgubiš pet let življenja. Seveda se med študijem tudi zabavaš in spoznaš veliko novih ljudi, sicer pa je ta čas mogoče izkoristiti pametneje.
Glasba mi pomeni vse. V poslovnem svetu se ne vidim, tudi preživljam se samo z glasbo. Če ne bo prišlo še eno tako težko obdobje, kot je bil čas epidemije, se bom še naprej držal glasbe.

Kako je zdaj, ko po dvoletnem premoru znova na polno nastopate?
Super, toda obenem drugače. Čas epidemije je na vseh pustil neke posledice, nekateri morda zaradi strahu sploh ne hodijo več na koncerte.

Imate tudi družino, dva sinova.
Sinova sta stara 9 in 6 let.

A pojete tudi doma, denimo uspavanke?
Redko doma pojem. Kakšno uspavanko sem seveda zapel, toda doma imamo radi predvsem mir. Raje imam, da sinova meni pojeta, jaz pa njiju ne maltretiram preveč. (smeh)

Razprodali ste že prestižne dvorane, pa vendar: ali raje nastopate v velikih dvoranah, kot je Vatroslav Lisinski, ali imate raje bolj intimne nastope, na porokah?
Vsi odri, vsi nastopi so mi enako ljubi. Na vsakem nastopu želim preprosto dati vse od sebe, kolikor v danem trenutku pač lahko, saj si to vsak nastop zasluži. Tako prepevanje v velikih dvoranah kot v ožjem krogu mi veliko pomeni.

Na katerem prizorišču si želite nastopiti? Imate kakšno željo?
Trenutno je moja edina želja, da se nikoli več ne vrne ‘lockdown’. Želim si le, da glasba nikdar več ne ugasne. Potem je za vse druge želje samo nebo meja.

V zadnjem obdobju se preizkušate tudi kot avtor besedil in glasbe svojih pesmi.
Nekaj zadnjih pesmi, ki smo jih izdali, sem napisal sam, med njimi tudi Čuvam misto in Kontra neba ne smiš ić. Še precej pesmi, kakšnih 20, pa je že napisanih in pripravljenih. S pisanjem besedil sem začel v času epidemije, ko drugega dela pravzaprav ni bilo. Še vedel nisem, da zmorem!
Zadnji dve leti izdajam svoje pesmi v kombinaciji s pesmimi avtorja Tončija Huljića, kar se mi zdi zelo dobra kombinacija. Tudi zadnja izdana pesem, priredba pesmi Rijeke tiho teku, je stara pesem, ki sta jo napisala Tonči in Vjekoslava Huljić, izvajal pa jo je legendarni Zdenko Pejaković v devetdesetih, ko sem bil še otrok. Tonči mi je predlagal, da to pesem izdam na novo in njegove nasvete je najbolje upoštevati.

Kmalu boste nastopili v Podčetrtku. Sicer menda Podčetrtek poznate tudi po termah?
Ja, pogosto uživamo v Termah Olimia, sicer pa sem v Podčetrtku že imel dva svoja koncerta. Komaj čakam naslednjega. Dvorana je čudovita, čudoviti so tudi ljudje, tako že komaj čakam 17. december.

Torej tudi Dalmatinci radi hodite v terme. Kako pogosto pa se kopate v morju?
Ne prav pogosto. Letos je bilo ogromno koncertov, zato tudi časa za kopanje ni bilo prav dosti. Mi, Dalmatinci … bližje kot smo morju, manj se kopamo v njem. Moj dedek živi na otoku, pa se ni kopal že vsaj 20 let.
Živimo v stanovanju v Šibeniku in vsak dan gledam morje. Težko bi živel brez morja.
(N. K., Rogaške novice)

 

Oglas