Marko Podkubovšek je vinar iz Lipoglava, ki je vrsto let živel v Združenih državah Amerike, prideluje vrhunska vina pod blagovno znamko Sanctum.
Pa začniva z utrinkom iz vašega otroštva. Ko je na Lipoglavu pod domačo lipo vaša mama ob nedeljah postregla okusno kosilo.
Spomnim se, kot bi bilo včeraj. To so prijetni spomini. Mama je pripravila tipično nedeljsko kosilo z govejo juho, slastnim praženim krompirjem, mesom, solato in jabolčnim zavitkom. Jedli smo zunaj, pod lipo, ki stoji še danes in me vedno znova vrača v čas mojih otroških let. Na bližnjem hribu smo smučali. Ko sem imel 12 let, sem šel v Maribor, kjer sem nadaljeval šolanje in kasneje doštudiral elektrotehniko.
In v študentskih letih ste izkusili, kaj pomeni biti lačen.
Nisem imel denarja. Niti za pasulj brez mesa. A sem se znašel. Šel sem v park v bližini mariborskih ribnikov, nabral čudovito cvetje, ga zvezal v šopek in ga nesel glavni vodji samopostrežne restavracije. Ko sem ji podaril šopek, sem ji rekel, da me spominja na mojo staro mamo. Dosegel sem, kar sem želel. Dobil sem velik zrezek, prek katerega je nanesla pasulj. In tako sem užival v obilnem kosilu. (smeh). To anekdoto sem vam povedal, ker želim poudariti, da v življenjskih stiskah človek ne sme obupati. Ne. Ravno takrat je potrebno iti v pogon in iskati rešitve.
In kdaj ste zaslužili svoj prvi denar?
Kot 18-letnik sem prejel ponudbo iz Dalmacije, da bi opravljal delo turističnega vodnika. Skupaj s prijateljem sva priložnost z veseljem izkoristila in se z motorjem odpravila v Dalmacijo. Čeprav nisva imela nikakršnih izkušenj v turizmu, sva se z delom dokazala, saj so nama naslednje leto ponudili vodenje izpostave takratne največje Turistične agencije Atlas za območje Makarske, Podgore in Brele. Po opravljeni diplomi pa so me v tej agenciji redno zaposlili v prodajnem oddelku. Delal sem uspešno, zato so mi kmalu ponudili mesto komercialnega direktorja. In takrat me je poslovna pot prvič vodila v Združene države Amerike. Toda med obiskom New Yorka sem bil sprva nad Ameriko negativno presenečen.
Zakaj?
Šokiran sem bil, ko je v hotelski sobi iz pipe pritekla rjavo obarvana voda. Ko sem se vrnil z večerje, sem v kopalnici zagledal ščurke. A to še ni bilo vse. Jezen sem se odpravil na sprehod po mestu, po znameniti 42. ulici, kjer sem srečal narkomana, ki mi je s srepim pogledom ukazal, naj mu dam 20 dolarjev. Stekel sem na drugo stran ulice, kjer je bil policaj, povedal sem mu, kaj se mi je zgodilo, on pa mi je naveličano pojasnil, da je to nekaj povsem vsakdanjega. New York me je takrat razočaral. Povsem drugačen obraz pa mi je Amerika pokazala dve leti kasneje, ko sem službeno obiskal St. Luis, kjer sem doživel srčne in odprte Američane. Takrat sem se zaljubil v Ameriko. In pri 34. letih sem se odločil, da želim v tej deželi ustvariti lasten posel.
In to vam je uspelo. Kako ste začeli?
Prejšnja služba v Atlasu mi je omogočila, da sem v Združenih državah Amerike spoznal nekaj ljudi. Eden od njih mi je dal priložnost, da se dokažem v njegovi marketinški firmi na področju turizma. Ker sem bil uspešen, sem postal solastnik podjetja. Zastopal sem največje svetovne hotelske verige, letalske družbe in turistične urade v 42. državah sveta. Delal sem predano in s strastjo. Spomnim se, da sem prišel prvi dan v službo ob petih zjutraj in delovni dan zaključil ob enajstih zvečer. In tako dan za dnem. Delo je bilo dinamično, polno izzivov, to mi je odgovarjalo.
Med drugim ste spoznali kar nekaj ljudi, ki so ustvarili ogromno premoženje in živijo v izjemnem prestižu. Kakšne so njihove osebnosti?
Nekateri so povsem preprosti, pristni in prijazni, spet drugi so vzvišeni, odmaknjeni, kot bi živeli na nekam drugem planetu.
(V celoti si intervju preberite v tiskani izdaji NOVIC)
Tekst: Barbara Furman Foto: Sw33tpic in Simon Koležnik
