Marjan Kampuš je priljubljen profesor na Srednji šoli Slovenska Bistrica (SŠSB), ki je septembra na ravnateljskem stolčku nadomestil dolgoletno ravnateljico Ivo Pučnik Ozimič.
Septembra ste prevzeli ravnateljevanje na SŠSB. S tem je SŠSB prvič od njene ustanovitve dobila novo vodstvo. Bo novo vodstvo v delovanje šole prineslo kakšne novosti?
Zavedam se, koga sem nadomestil in v kako velike čevlje sem stopil. Menim, da mora biti vsaka novost dobro premišljena, predvsem pa mora izhajati iz želja, realnih potreb in vizije vseh deležnikov. Naloga ravnatelja je, da to usklajuje. Dosedanji ukrepi so začrtani v smeri zavedanja, da naj šola še bolj nagrajuje trud, prizadevnost in pošteno delo. Pri tem moramo biti dosledni in človeški hkrati.
Kakšen je bil prvi mesec ravnateljevanja – bi lahko rekli, da je bil po vaših pričakovanjih?
Zelo pester. K sreči sem imel pretekli dve leti, ko sem opravljal funkcijo pomočnika ravnateljice, dober vpogled v to, kar me čaka. Kljub temu je bilo potrebno postoriti marsikatero administrativno nalogo, »postaviti« novo šolsko leto, predvsem pa veliko sestankovati. V veliko pomoč je pomočnica ravnatelja, prof. Urška Krušič in ostali sodelavci, na katere se lahko zanesem, spremembo v vodstvu sprejemajo z razumevanjem.
Med dijaki ste zelo priljubljeni, ker ste tako človeški. Kaj vas dela takšnega oz. se za to zavestno trudite vsak dan znova? Nenazadnje v današnjih časih biti profesor, pedagog, ni lahka naloga …
Ob prvem vprašanju se vedno spomnim na besede pokojnega ravnatelja I. gimnazije v Mariboru, ki je nekoč dejal, da dobrega profesorja ne narediš, dober profesor se rodi. Očitno mi je poklic profesorja pisan na kožo. V razredu sem se zmeraj počutil zelo dobro, predvsem zaradi energije, ki ti jo dajo dijaki. Biti profesor nekoč in danes je po mojem prepričanju bila in bo enako odgovorna in zahtevna naloga. V tem poklicu se je potrebno vedno znova prilagajati, izobraževati in iti v korak s časom z razmerami in okoliščinami, ki nas obdajajo. Ne glede na to, koliko si star in v katerem desetletju ali stoletju poučuješ.
Dobri dve desetletji je vaše delovno mesto bilo razred, bili ste obdani z dijaki … Zdaj bo tega manj, a več papirologije. Kako se boste soočili s tem, vam bo to ugajalo? In kako boste ohranjali stik z dijaki?
Zagotovo je delo v razredu tisto, kar bom pogrešal. Zaradi prvega leta ravnateljevanja sem se zavestno odločil, da ne bom poučeval v nobenem oddelku. Bom pa skrbel za to, da dijake obiščem v razredu, si vzamem čas za njih na hodniku, vrata moje pisarne imajo zmeraj odprta. Papirologija ni ravno področje, ki bi me razveseljevalo. Jo je pa potrebno urediti brez odloga, hitro in učinkovito.
Več o mag. Marjanu Kampušu pa v aktualni oktobrski številki Bistriških novic. (A. S.)
