Margareta Voglar je ravnateljica osnovne šole v Laporju, ki z novem letom odhaja v pokoj. Kdo jo bo nadomestil?
Že 24 let uspešno vodi Osnovno šolo Gustava Šiliha Laporje, od leta 2009 pa tudi laporski vrtec. Pod njeno taktirko je OŠ v Laporju prejela najvišje priznanje na področju šolstva. Šola ponuja številne obšolske dejavnosti, vsako leto pri njih potekajo številni projekti … Margareta, oz. za domačine kar Greta, sicer prihaja iz Poljčan. A po skoraj 40 letih zaposlitve na osnovni šoli v Laporju pravi, da pripada dvema okolišema – poljčanskemu in laporskemu. Lokalno okolje ji zares pomeni veliko in lokalno skupnost podpira na različne načine, tudi z obiski dogodkov. Po duši je kulturnica, rada gre v večja in manjša gledališča, in zmeraj išče nove priložnosti, kako vedeti in znati več. Tudi sama je ob delu pridobila dodaten naziv – tako ima zdaj poleg naziva profesorice razrednega pouka in etike tudi naziv specialistka menedžmenta v izobraževanju. Z ravnateljico v odhodu smo se pogovarjali na enega izmed zadnjih novembrskih dni.
Fotografije in napisi na hodniku dajo vedeti, da imate na vaši šoli aktivnih veliko projektov … Jih ni skorajda preveč?
Imamo kolektiv, ki se zaveda, da smo tukaj zaradi otrok. Kolektiv je delaven in učitelji sprejemajo neke nove projekte, saj se zavedajo, da se s projekti vedno nekaj novega naučimo. In to delamo za otroke. Nikoli ne smeš imeti projekta samo za to, da z njim pridobiš pohvale ali točke za napredovanje. Projekti so tukaj za to, da lahko sodelujemo z nekimi zunanjimi strokovnjaki in če si odprtega duha, te ti strokovnjaki vedno veliko naučijo. Vedno si lahko korak naprej. Hkrati pa ti ta prejeta znanja dajo neko širino in ta znanja lahko potem porabiš pri svojem delu na šoli: pri pouku ali obšolskih dejavnostih.
Laporčani pogosto hodite tudi na Erasmus izmenjave …
Smo ena izmed šol, ki je v ta projekt vključena najdlje časa nepretrgoma, in to 17 let. Konec septembra sem bila povabljena v Postojno, da sem predstavila, kako smo motivirali učitelje – zanje je to nenazadnje dodatno delo. Pa tudi starše in otroke, ampak njih ni tako težko motivirati, saj če jih pelješ v tujino, imajo to vsi radi. Izziv je bil projekt obdržati toliko let zapored. Ponavadi se pri prvi ali drugi izmenjavi kaj zaplete. In potem šole to hitro opustijo …
Vse izgleda, da zares živite za pedagoški poklic …
Če bi poklicno pot izbirala še enkrat, bi še enkrat bila učiteljica. Tudi kot učiteljica sem neizmerno uživala. Otroci so tukaj več kot čudoviti in ti dajo ogromno energije. Treba jih je poslušati in vzeti resno, v zameno pa dobiš to, da si dolgo mlad po srcu. Kajti od otrok ne moreš zahtevati nečesa, čemur sam nisi zvest. Otrok bo zamujal v razred, če zamuja tudi učitelj! Odrasli smo otrokom vzgled in s tem vzgledom naučimo največ. Z verbalno komunikacijo jih naučimo bistveno manj kot z vzgledom. Rada sem bila učiteljica. Ko sem postala ravnateljica, pa sem sprva bila nekoliko prestrašena … A, ko sem enkrat ugotovila, da imam sodelavce, ki so odlični, sem lahko bila tudi dobra ravnateljica.
Kaj vam v šoli predstavlja največji izziv?
Nadarjeni učenci. Na tem področju imamo v Sloveniji najmanj znanj. V Laporju se za nadarjene učence zavzemamo, a še vedno je veliko prostora za učenje in napredek. Če nadaljujeva prejšnjo zgodbo, o dobrih učiteljih – ugotovila sem, da v zbornici delam s samimi nadarjenimi učenci. Tisti, ki se je izšolal za učitelja, mora biti bister. In ugotavljam, da učitelji potrebujejo izziv – ko učitelj postane povsem zadovoljen s svojim delom, začne stagnirati. Vedno je kje kakšno področje, ki se ga da izboljšati.
V 24 letih se je v laporski OŠ zgodilo marsikaj … Kaj vam nikoli ne bo ušlo iz spomina?
Človek je na srečo narejen tako, da slabe trenutke po večini pozabimo, ostanejo pa lepi spomini. En tak trenutek je, ko smo dobili priznanje Blaža Kumerdeja, to je najvišje priznanje na področju šolstva, in smo v času žleda šli kot skupina na podelitev v Ljubljano. Z nami je šel tudi predsednik krajevne skupnosti. To so takšni lepi spomini. Pa potem spomini na skupna druženja – imeli smo obletnice ob 100-letnici naše šole, obeležili smo 180- in 190-letnico šolstva v Laporju … Pa razni izleti s kolektivom. Učitelji morajo biti povezani. Tako kot morajo biti otroci zadovoljni, morajo biti tudi delavci zadovoljni. Nujno so potrebna dodatna druženja. /…/
Kaj vam pomeni priznanje Blaža Kumerdeja?
Zelo sem ponosna. To priznanje ima zelo malo šol in s tem priznanjem smo dobili tudi ploščico z imenom naše šole v prostorih Zavoda za šolstvo v Ljubljani. Je pa priznanje odraz tega, da sem vedno gledala naprej, načrtno vpeljevala stvari, ki bodo v prihodnosti pomembne. Orali smo ledino pri tujih jezikih, vpeljevali smo nemščino kot drugi tuji jezik po posebnem postopku in to je izgledalo tako, da smo v nemščini telovadili, računali, imeli spoznavanje okolja … Z leti smo postopke spreminjali in prišli do najvišje stopnje raziskovanja na državni ravni. In danes je v učnih načrtih, da se najnižji razredi učijo tuji jezik 3x na teden po 30 minut. Ker se majhni otroci otroci bistveno prej naučijo tujega jezika, če so z njim večkrat v stiku. Na predmetni stopnji je potem drugače. Dva tuja jezika imamo tudi v vrtcu. In tako učenje poteka skozi igro. Jaz in učitelji smo v takšne zadeve vložili veliko energije. In jo še zmeraj vlagamo. Ne zato, da dobimo priznanje, ampak zato, ker smo presodili, da bo to za otroke najbolje. Tak primer je tudi to, da danes otroci v prvih treh razredih nimajo delovnih zvezkov … In dokazali smo, da so naši otroci v tej starosti daleč nad državnim povprečjem. In to brez delovnih zvezkov. Otroci morajo v tem obdobju veliko pisati, da se razvija fina motorika … Sicer pa je delovnih zvezkov malo tudi na predmetni stopnji.
Na prvi dan novega leta se boste upokojili. Se tega obdobja veselite, boste kaj pogrešali?
Sem že toliko utrujena, da se upokojitve veselim. Veselim se, da bom počela stvari, za katere zdaj ni bilo časa, da bom lahko večkrat šla na kakšno predstavo v gledališče ali pa kam v lokalnem okolju, veselim se, da bom lahko večkrat šla v hribe. Zdaj sem uspela le redko, velikokrat sem bila preutrujena … Sicer pa ne vem, kaj bo prinesel čas. Prepustim se naključju … Ampak, sem odprta za različne zadeve, rada sem med ljudmi, sem optimistka in mislim, da si bom našla kakšno novo aktivnost. Jaz mislim, da skoraj vse, kar si človek zamisli, lahko tudi realizira! Samo voljo moraš pokazati in iskati poti do cilja. Vedno pa smo na neki poti. Vedno sem iskala neko pot, vedno sem bila radovedna … In ko najdem nekaj novega, me to veseli. Samo da nekaj počnem! Nisem rada pri miru. Čeprav rada berem knjige, to ne more biti moja edina dejavnost, rabim še kaj.
Intervju je v celoti objavljen v aktualni decembrski številki Bistriških novic (A. S.).