Andrej Pratnemer. Režiser, snemalec, producent, pa tudi naj osebnost NOVIC 2022.
Najprej čestitke ob nazivu ‘naj osebnost NOVIC’. Kaj vam pomeni priznanje, ki so vam ga dodelili bralci NOVIC?
Ogromno mi pomeni. Je izhodiščna točka za naprej in priznanje za nazaj. Je nekakšna potrditev vsega mojega dela v preteklosti in hkrati ogromen zagon za naprej. Veliko mi pomeni, da je to priznanje od ljudi.
Lahko rečemo, da je naziv ostal v družini. Lani je naziv namreč šel vaši nečakinji Tamari Zidanšek. Vemo, da ste ponosen stric in menda njen najbolj zvest navijač?
Res je. Spremljam jo, kolikor se le da, kolikor mi čas dopušča, bodrim jo, in to že od njenih malih nog. Že ko je bila stara kakšnih 13 let, sva snemala promocijski video na temo tenisa.
V enem prejšnjih pogovorov ste nam zaupali, da ste se s kamero spoprijateljili že kot majhen deček. Že pri osmih ste s prijatelji posneli svoj prvi kratki film. Se spomnite, o čem je govoril?
O našem vsakdanu, torej o vsakdanjem življenju prijateljev iz stanovanjskega bloka. Zbralo se nas je nekaj, ki smo živeli na Mestnem trgu 15, družili smo se in posneli naš vsakdan: kako se zunaj igramo, kako igramo namizni tenis, kako smo pri nekom doma.
Spomnim se, da je bilo takrat še vse v povojih, v postprodukciji tako nismo mogli narediti odjavne špice z napisi, kdo vse je igral in sodeloval. Eden od prijateljev je zato držal list papirja, na katerem je bilo vse napisano. In potem je liste menjaval, da smo bili napisani vsi igralci in vsi, ki smo bili udeleženi za kamero. Znašli smo se pač času primerno. Še danes hranim ta film na kaseti in tudi v digitalizirani obliki.
Kot navdušeni popotnik ste s kamero sprva dokumentirali svoja potovanja in razna družinska srečanja, kasneje pa ste se kameri posvetili profesionalno. Kje ste nabirali znanje?
Tedaj še ni bilo kakšne srednje medijske šole, zato je bilo znanje treba nabirati na terenu. V zgodnjih devetdesetih so sicer prve informacije počasi že prihajale z interneta. Ampak, ja, večinoma pa teren s starejšimi kolegi. Snemali smo krste, birme, prireditve, koncerte, pustne karnevale, maturantske plese … Tako sem nabiral izkušnje s kamero. Imel sem zelo močno voljo do snemanja, ogromno sem delal, prostovoljno seveda, da sem črpal znanje. V srednji šoli sem bil tudi v filmskem krožku, še prej v računalniškem … Vseskozi sem se vrtel v teh krogih in srkal znanje, ki me je zanimalo.
Danes, v dobi interneta, je znanje na dosegu roke, pogledaš, kar te zanima, včasih pa se je bilo treba precej potruditi, da si ga dobil.
Tudi tehnologija je izjemno napredovala. Je danes lažje ustvarjati vsebine kot v začetku devetdesetih?
Danes živimo v nebesih, kar se filmske industrije tiče. Že s telefonom in brez nekega predznanja se da ustvariti dober izdelek. To pa ne pomeni, da znanje ni potrebno. Ogromno znanja je še, ki ga moram pridobiti, jaz sam in cela ekipa. In tudi ga, vsakodnevno. Nihče ne ve vsega. Smo daleč od popolnosti, ampak delamo s srcem in dušo.
Veliko ste snemali poroke, a ste se s poročne scene pred kratkim poslovili – menda ste zadnjič snemali poroko Modrijana Roka Švaba.
Tako je. Snemanje porok je posebna zgodba, to je maratonsko in zelo naporno delo. Če želiš, da je posnetek na koncu videti res dobro, je treba ogromno energije, fokusa, časa, znanja. Pri poroki ni ponavljanja, ali trenutek ujameš ali ga ne. Celoten program, vse detajle moraš vedeti na pamet, da ti uspe. K sreči nam je vedno uspelo posneti vse pomembne trenutke. In naročniki so bili zadovoljni. Velikokrat so mi neveste ob koncu poroke rekle: Dobro, da smo imeli tebe za kamero, ker je bilo sproščeno, ker smo se imeli enkratno, ker ni bilo napetosti.
Poroke ogromno časa terjajo tudi v postprodukciji. Zdaj tega časa nimam več, druge stvari so mi postale bolj zanimive, denimo promocijski posnetki in spoti, videospoti in konec koncev tudi film.
Posneli ste že več kot 200, blizu 300 videospotov za različne glasbene skupine in posameznike, od Modrijanov do Nine Pušlar, Mirana Rudana, Uroša Perića … Kako je sodelovati s takimi zvezdami?
Z mnogimi med njimi smo postali prijatelji. Pred kratkim smo denimo posneli že osmi videospot z Miranom Rudanom in v vseh teh letih smo postali res dobri prijatelji. Tako lažje delamo skupaj, kot če drug drugega ne bi poznali. Dejansko smo z vsemi glasbeniki stkali prijateljstvo. Vsi vemo, kaj drug od drugega pričakujemo in tako ni težko delati.
Veliko delate z narodnozabavnimi ansambli. V zadnjih letih imamo pravo poplavo narodnoza-bavnih videospotov, ki so postali moderni in produkcijsko dovršeni. Tudi vi ste pomagali premikati te meje, kajne? Ste želeli delati drugačne glasbene zgodbe?
Pravzaprav sem do narodnozabavne glasbe pristopil prav zaradi drugačnosti. Sam nisem iz teh vod, svoje čase sem igral bobne v metalski zasedbi. K sodelovanju v ta žanr me je povabil Blaž Švab ravno zato, ker nisem iz teh vod in je želel drugačen pogled, drugačen spot. Ali bo to pilo vodo ali pa bomo povsem pogrnili, je rekel takrat. No, posneli smo spot za pesem Povej, potem sem odšel na Kanarske otoke. Blaž me je poklical in povedal, da je neverjetno uspelo, spot je v enem tednu dosegel več kot 100.000 ogledov, kar je bilo pred desetimi leti zelo veliko. To je bil zame velik preobrat. Modrijani so bili takrat, in so še vedno, v vrhu slovenske glasbe.
Sicer ste bobnar, po duši metalec. Lahko najdete kakšne vzporednice med tema dvema glasbenima svetovoma?
Ogromno sem se moral naučiti o narodnozabavni glasbi. Vse te nenapisane zakonitosti oziroma protokole, kako, kdo, kaj, kam, s kom … Načeloma je glasba – glasba, ne bi je smeli deliti na takšno ali drugačno. Glasba je glasba in do vsake zvrsti pristopim z vsem spoštovanjem.
Trudil pa sem se tudi v narodnozabavno glasbo vključiti bolj moderen pristop. Včasih me ustvarjalci kar malce brzdajo, češ, to pa morda ne bi bilo primerno … Vedno je treba ostati spoštljiv, vendar pa si je hkrati treba tudi upati.
Nasprotja vas nekako zaznamujejo, kajne? Metalec, ki dela z narodnozabavnimi glasbeniki, zabaven in glasen režiser, Pohorec, sicer pa uslužbenec na sodišču. Tam verjetno ni prostora za šalo?
Ne, to so popolnoma drugačni svetovi. Tudi veliko glasbenikov hodi v resne službe, potem pa po službi v roke vzamejo inštrument in so povsem drugačne osebe. Moj inštrument je kamera. Vsak potrebuje nekaj, kar ga dopolnjuje, kamor usmeri svojo strast, nekaj, da se sprosti.
Vsi, ki vas poznajo, vedo, da ne pijete alkohola. To je lahko sredi vinorodne Štajerske tudi svojevrsten izziv.
Alkohola ne pijem preprosto zato, ker mi njegov okus ni všeč. To je pač moj način življenja. Za dobro voljo in sproščenost nikdar nisem potreboval alkohola, takšen sem že po naravi.
Kdaj in zakaj pa ste se odločili, da ne boste jedli mesa in mesnih izdelkov?
Meso mi že od malih nog ni prijalo. Okus mesa mi nikoli ni bil všeč, zato sem začel raziskovati druge jedi in pristope in pri tem je ostalo. Vedno sem iskal nekaj brezmesnega, saj so mi okusi zelenjave in stročnic bliže.
Slovite tudi kot pravi pica mojster. Kakšen je vaš recept za najboljšo pico?
Rad pečem napolitanske pice. Bolj resno se je začelo v času epidemije, ko picerije niso bile odprte, zato sem začel ustvarjati sam oziroma s prijatelji. Kupil sem profesionalno italijansko peč in začel raziskovati, kako speči pravo napolitansko pico. Nabavil sem si posebni mešalnik in veliko prebral. Za pravo italijansko napolitansko pico najprej potrebuješ veliko časa, tam kakšne tri dni. Potrebujemo tudi posebno moko tipa 00, testo nato pustimo tri dni fermentirati, nadevamo pa ga le s pelati, mocarelo in tremi listi bazilike. Takšna pica je pečena v eni minuti in je zelo lahka, saj kvasovke svoje naredijo že prej in ne v želodcu. Brez težav lahko poješ dve takšni pici.
Na družbenih omrežjih vas poznamo po zapisih v pohorskem narečju. Vendar to ni zgolj neka novodobna ‘fora’, saj ste menda v pohorskem narečju govorili že v srednji šoli, ko to ni bilo ravno popularno.
Drži. To narečje smo govorili doma, moja prababica, stari ata, mama … in se mi je vtisnilo v srce, ostalo mi je v ušesu. Kar imaš enkrat v srcu, ne gre več ven, pa če si sredi Ljubljane ali New Yorka. Pohorje ne gre iz srca! Stare pohorščine sicer ne znam, govorim narečje, ki sem ga slišal in si ga zapomnil. To narečje mi je vedno zvenelo zabavno.
Zdaj pa vprašanje, na katerega vsi nestrpno čakamo: kako gre Poharski komediji? Ne bom vprašala, kdaj jo bomo lahko videli …
Zdaj smo nekje na 63. minuti surove montaže. Po koncu surove montaže nas čaka še ogromno dela, detajli, barvanje, mastering, glasba … Kot gledalec sploh ne opaziš, koliko dela je v ozadju enega celovečernega filma. Gre nam torej dobro, delamo na tem in upamo, da bo film na ogled kmalu. Ni pa vse odvisno od nas, tukaj je še kup zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na to, kdaj bo film končan. Se ga pa seveda izjemno veselimo. Komur koli sem doslej pokazal kakšen insert, se je nasmejal, in verjamem, da bo tako tudi v kinodvoranah.