Konjiški popotnik Oliver Tič: vroča Mehika, žejni policisti in nova pasja frizura

Oliver Tič in Carlitos. Popotnika iz Slovenskih Konjic se te dni mudita v Mehiki, kjer sta si morala vzeti precej dolg počitek. A Oliverja že srbijo noge in pravi, da najboljše šele prihaja.

Oliverja in njegovo psičko Carlitos smo pred dnevi poklicali v Mehiko, kamor sta iz Gvatemale vstopila prvega septembra.
Po nekajtedenski hoji pri zelo visokih temperaturah sta si v mestu Poza Rica, ki je okoli 50 kilometrov oddaljeno od obale Mehiškega zaliva, morala vzeti približno 14-dnevni premor. Zato ker je hoja v tako vročem podnebju za oba izjemno naporna, poleg tega pa je bila v času našega pogovora kopenska meja z ZDA, Oliverjeve naslednje države, zaradi pandemije še zmeraj zaprta.
“Za zdaj še ni povsem jasno, kdaj in kako bom prečkal mejo z ZDA. Vsekakor pa se nama nikamor ne mudi, saj bi rada v Kanado vstopila čim kasneje, da tam ne bo več tako mrzlo,” je dejal Oliver. Do cilja na severu Aljaske ga loči še okoli 9 tisoč kilometrov, tja pa naj bi prispel nekje poleti prihodnje leto.


16.300 kilometrov je Oliver že prehodil, čaka ga še okoli 9.000 kilometrov hoje.


Nemirne noge že srbijo

Tako s Carlitos v teh vročih mehiških dneh, ko se temperatura niti ob devetih zvečer ne spusti pod 30 stopinj Celzija, zlasti počivata v najeti klimatizirani sobi.
“Ne vem, če sem imel v zadnjih šestih mesecih več kot sedem hladnejših dni, zato je bilo precej izčrpavajoče. Še posebej za Carlitos, pa tudi sam sem izgubil kar nekaj kilogramov.”
Čeprav je počitek potreben za regeneracijo, pa Oliverja obenem že precej srbijo pete.
“Tako dolge pavze še nisem imel. Zelo težko sem pri miru!” Oliver torej nestrpno pričakuje dan, ko bosta s Carlitos, predvidoma konec oktobra, pot nadaljevala. “Najboljše namreč šele pride! Komaj čakam, da prispem v ZDA, kjer sem že hodil in imel same super izkušnje.”
Od meje z ZDA ju ločuje še okoli 850 kilometrov ali dobra dva tedna hoda. Oliver načrtuje, da bi na mejo prispel nekje novembra, nato pa bo z vizo, ki jo ima, imel le 90 dni časa, da zapusti ZDA in vstopi v Kanado.

Prijazni ljudje …

Mehika je s popotnikoma zelo prijazna. Življenjski standard je sicer precej nizek, a ljudje so prijazni in gostoljubni. Zanima jih, kaj popotnika počneta, in navdušeni so, ko izvedo. Z njima se želijo fotografirati, intervjuvajo ju, ogromno se jih ustavi. Ko ju srečajo na poti, jima podarijo hrano in pijačo, povabijo na kak obrok … “Zares, do zdaj je bilo vse super, le prevroče je.”
Pandemija je seveda prisotna tudi v Mehiki, ki je glede ukrepov nekoliko manj sproščena kot nekatere druge države, ki jih Oliver doslej prehodil.

… in žejna roka pravice

Doslej je imel v Mehiki le eno neprijetno izkušnjo. In to kar z roko pravice!
“V Mehiki zaradi varnosti najraje prenočujeva na bencinskih servisih, ki so odprti 24 ur dnevno. Navdušen sem nad njihovo gostoljubnostjo, saj naju doslej še niso zavrnili, ko sem prosil, če lahko pri njih postavim šotor. Res je nekoliko hrupno, toda precej bolj varno kot ob cesti. No, ko sem pred dnevi prespal na eni od črpalk, naju je sredi noči zbudila policijska patrulja. Trije policisti so me ‘vrgli’ iz šotora, še obleči se nisem utegnil. Začnejo brskati po šotoru, spraševati, če imam marihuano, potem pa se niti niso več sprenevedali in so od mene neposredno želeli denar, češ ‘za kavo’. Tako sem jim naposled dal 20 dolarjev in so šli naprej. Najbrž iskati novo žrtev,” prigodo opiše Oliver.
Doda, da ima sicer z mehiškimi policisti predvsem zelo dobre izkušnje, tudi oni mu nosijo hrano in pijačo in se želijo fotografirati z njim, a vsem tamkajšnjim policistom zaradi koruptivnosti ne zaupajo niti domačini …

Carlitos ima novo frizuro!

Kako sicer poteka njun dan, kadar sta na poti?
S hojo navadno začneta okoli sedme ali pol osme zjutraj, ko se zdani. Okoli desete je čas za pavzo, Carlitos pa se takrat že umakne v varno zavetje Oliverjevega vozička, kjer preostanek ‘delovnega dneva’ najraje ležerno preleži.
Ležerno predvsem zanjo, saj ima Oliverjeva sopotnica že okoli 14 kilogramov, kar je precejšnja dodatna teža v vozičku, ki ga Oliver navzgor in navzdol potiska pred sabo. Ko je dnevno začrtana pot za njima, nekje na varnem mestu pred mrakom postavita šotor, to je že okoli šeste zvečer. Čas je za umivanje, večerjo in nočni počitek.
Oliver je vesel tudi, da mu je pred dnevi uspelo najti frizerja za Carlitos. Gospodična ima tako novo, krajšo frizuro, Oliver pa pravi, da je končno podobna psu, ki ima skrbnika. Psička, ki jo je Oli posvojil na svoji poti, je sicer rada v središču pozornosti. Zelo dobro razume slovensko in tudi uboga svojega skrbnika, čeprav zna biti tudi pasje nagajiva. Tako je pred dnevi Oliverju ‘ukradla’ njegov sendvič, ki ga je dobro skril na visoko polico, kar pa Carlitos očitno ni predstavljajo težave.


6 mesecev hoje v številkah
Oliver in Carlitos sta se na pot, ki sta jo zaradi pandemije morala začasno prekiniti, vrnila spomladi. Oliver je zbral nekaj statistike teh šestih mesecev:
4.570 prehojenih kilometrov,
136 aktivnih dni oziroma 1.009 ur,
47 dni počitka,
33 kilometrov sta v povprečju prehodila vsak dan,
61 kilometrov sta naredila največ v enem dnevu,
38.041 metrov višinskih vzponov, kar je tako, kot bi se skoraj štirikrat povzpel na Mount Everest,
375.000 kalorij, kar je toliko, kot jih ima 892 pločevink piva.


 


Če želite in zmorete, lahko Oliverja in Carlitos na njuni poti podprete tudi z nakazilom kakšnega evra.
Podatki za nakazilo: Oliver Tič, Grajska Ulica 10, 3210 Slovenske Konjice. TRR odprt pri NKBM: SI56 0400 1003 1507 529.


(Nina Krobat, foto: Oliver Tič)

Oglas