Oliver Tič in Carlitos. Popotnika iz Slovenskih Konjic pridno nabirata kilometre po državah Srednje Amerike in na poti kujeta nova prijateljstva.
Oliverja smo tokrat poklicali v Salvador, državico Srednje Amerike, ki mu je še posebej prerasla k srcu. Oglasil se nam je še preden je zazvonila njegova budilka, okoli pol šeste zjutraj, ko se je prebudil le nekaj metrov od morja, na plaži, kjer sta s Carlitos tisti dan prenočila.
Svoje dneve začenjata tako zgodaj, ob zori, da se čim prej odpravita na pot in še pred najhujšo vročino opravita lep del poti, ki si jo zadata za tisti dan. Časa za hojo ni na pretek, saj se ta čas v Srednji Ameriki znoči že okoli 18. ure. Dotlej morata popotnika odkljukati načrtovane kilometre in si poiskati primerno, predvsem pa varno prenočišče.
Tudi 60 kilometrov na dan!
“Ko postavim šotor, navadno precej hitro zaspim, pred tem si morda še uredim voziček, operem kak kos perila ali pogledam kak film. A največkrat naju zelo hitro zmanjka, saj je pot ob visokih temperaturah in vlažnosti precej naporna,” prizna Oliver, ki vsak dan prehodi okoli 40 kilometrov, če se zelo mudi pa tudi več kot 60. Tako hitro in intenzivno sta denimo prepotovala Nikaragvo.
Oliver mora namreč za vsako prečkanje meje opraviti test na covid-19 in v Nikaragvi ga je bilo mogoče opraviti le v glavnem mestu. To pomeni, da je moral v treh dneh, kolikor traja veljavnost testa, do meje s Hondurasom prehoditi celih 179 kilometrov. “In za las mi je uspelo, na mejo sem prispel pol ure pred potekom veljavnosti testa! Mislim, da gospodje na meji potem ure sploh pogledali niso.”
S Carlitos pri veterinarju
Zaradi vročine razmišlja, da bi nekoliko spremenil načrtovano pot in se namesto ob obali čez Mehiko podal preko gorovja, kjer je ozračje hladneje in prijaznejše fizičnim naporom. To pomeni, da bi bila pot približno polovico krajša, a bo Oliver nato podaljšal hojo po Kanadi, da ‘se bo poglihalo’, kot pravi. V Mehiko bosta popotnika prispela nekje septembra in jo prehodila do decembra, ko ju čaka še Severna Amerika.
“Seveda gospodična Carlitos kilometre še vedno najraje premaguje ležerno, v vozičku, a to se bo kmalu, ko prispeva v gorovje Gvatemale in kasneje Mehike, spremenilo,” se muza Oliver. Pred dnevi ga je psička sicer nekoliko prestrašila. Nekaj je pojedla in potem ji je bilo slabo, zato sta obiskala veterinarja, ki je predpisal zdravila. K sreči je Carlitos hitro okrevala.
Prespal (skoraj) s krokodili
Odkar sta popotnika zapustila manj varno Kolumbijo spet večkrat prespita v šotoru, tudi kar ob morju na plaži, na kakšni bencinski črpalki, pred restavracijami, tudi v prostorih lokalnega Rdečega križa sta že prenočila. V Kostariki sta popotnika srečala tudi veliko zanimivih živali, med njimi krokodile. Ti se po tistih krajih precej brezskrbno sprehajajo naokoli in Oliver je po eni od noči na plaži ugotovil, da so nekaj sto metrov stran sončijo krokodili … Za strah je bilo tedaj že prepozno, a krokodili, kot je ugotovil, tam ne motijo niti domačinov.
Našel drugo najljubšo državo
Oliver je doslej prehodil že precej držav, a Salvador se mu je še posebej vtisnil v srce. Zaradi izjemno prijaznih in gostoljubnih ljudi, ki jih je srečeval na poti, pa tudi okusne hrane. “Moja najljubša hrana v teh dneh so popusas, tortilje z različnimi nadevi in posebno omako, ki jo za 50 centov prodajajo ob cesti. To je tako dobro! Salvador je torej moja druga najljubša država, takoj za Argentino, in bi ga vsem priporočil.”
Sicer pa Oliver na poti kakšnih posebnih težav nima. Pandemija mu posebnih preglavic, razen obveznih testov, ne povzroča. Če bo šlo vse po načrtih, bo svoj cilj na severu Aljaske dosegel čez leto dni.
Kdor želi in zmore, lahko Oliverjevo pot podpre tudi finančno.
Podatki za nakazilo:
Oliver Tič, Grajska Ulica 10, 3210 Slovenske Konjice. TRR odprt pri NKBM: SI56 0400 1003 1507 529.
(Nina Krobat, lokalni časopis NOVICE, Foto: Oliver Tič, Facebook)
