Adriana Kuči je novinarka in literarna ustvarjalka iz Sarajeva, ki zadnja leta živi in ustvarja v Slovenskih Konjicah. Te dni bo izšel njen prvi roman v slovenskem jeziku, ki ga je naslovila Ime mi je Sarajevo.
Iskrene čestitke za najnovejši roman. Kakšni so občutki?
Hvala. Občutki so mešani. Ponosna sem in srečna, da sem roma napisala v slovenščini, ki ni moj materni jezik. Seveda je prisotna tudi pozitivna trema ob misli na to, kako bodo bralci doživeli zgodbo. O vojni iz perspektive najstnice in o nasilju iz perspektive odrasle ženske govorim ljudem, ki večinoma nimajo te izkušnje. Pisala sem o zelo težkih, nevsakdanjih temah, vendar sem želela zgodbo glavne protagonistke Lane predstaviti na lahkoten način. Upam, da mi je uspelo. Zelo sem ponosna tudi na to, da spremno besedo romanu piše vrhunski slovenski pisatelj Ervin Hladnik Milharčič.
Roman se razvija v treh časovnih tokovih: v sedanjosti v Mariboru, v preteklosti v Sarajevu ter v vmesnem, posplošenem času, ki utemeljuje glavno protagonistko Lano, pravite.
To je zgodba o vojni, o odtujenosti, o brezsmiselnem sramu, o prijateljstvu, tudi o ljubezni, vendar ni ljubezenska zgodba. Vsebina romana se je rojevala, ko sem na začetku epidemije koronavirusa začela znova razmišljati o lastnih izkušnjah med vojno v Bosni.
O tej temi je sicer napisano veliko knjig in posnetih veliko filmov, a le malokdo se je iz avtorske perspektive ukvarjal z mladimi ljudmi, ki niso bile pogumne matere ali bojevniki na fronti. So pa za razliko od 11. 541 naših someščanov vendarle preživeli, izšli poškodovani in te svoje poškodbe nosijo skozi življenje. Lano na razmišljanje o vojni spodbudi nasilen partnerski odnos. Tako kot vojna je to še ena tema, o kateri mislimo in govorimo premalo ali preveč posplošeno. Čudovita Toni Morrison je zapisala, da s pisanjem in ustvarjanjem jezika zdravimo civilizacijo. Sama globoko verjamem v to.
V Sarajevu ste se rodili in v njem preživili 30 let. Kako vas je zaznamovalo to mesto?
Čeprav zadnje desetletje in pol Sarajevo le občasno obiskujem, se doživljam kot Sarajevčanka. Bosansko prestolnico vidim kot mesto, v katerem sem doživela tako olimpijske igre kot tudi vojno, je mesto, v katerem sem se šolala in delala, rodila starejšo hči in v katerem še vedno živijo moji sorodniki in prijatelji.
Jasno mi je, kakšno škodo so dobrim ljudem naredile slabe politične odločitve v zadnjih 25. letih navideznega miru. Žalostno je, da so se eni ljudje sprijaznili s tem in da mladi ljudje masovno zapuščajo mesto. Toda kljub temu sem še vedno očarana nad šarmom tega mesta. Blizu mi je bosanski humor, prijaznost mimoidočega, ki ti pomaga očistiti zasnežen avtomobil, spontana komunikacija, celo prometna gneča me v Sarajevu sploh ne moti.