Minilo je dobro leto dni, odkar se je Konjičan Oliver Tič – Oli Walker – podal na pot svojega življenja. Sliši se neverjetno: v treh do štirih letih namerava po dolgem prepešačiti dva kontinenta oziroma okoli 27 tisoč kilometrov.
Pot je začel lani oktobra v argentinski Ushuai, najjužnejšem mestu Južne Amerike, končal jo bo predvidoma čez dve do tri leta v najsevernejšem mestu Prudhoe Bay na Aljaski. Doslej je prehodil že več kot 8.000 kilometrov, kar je že več kot tretjina poti, in prečkal štiri južnoameriške države. In doživel ogromno pustolovščin!
Z Gillom v Ande
Oliverja smo iz uredništva lokalnega časopisa NOVICE in Radi Rogla v Peru nazadnje poklicali pred dobrim mesecem dni. Ravno se je podal na pot po krajšem premoru, med katerim seveda ni počival, ampak je med drugim obiskal tudi znameniti Machu Pichu. Kmalu zatem je na svojem Facebooku zapisal, da je doživel še en mejnik, ki ga na poti najbrž ne bo presegel: s svojim Gillom (vozičkom z vsemi potrebščinami, ki ga potiska pred sabo), se je povzel na dobrih 4.500 metrov nadmorske višine.
“Težav z dihanjem zdaj nisem več imel, saj sem se ozračja na takšni višini že navadil. Ta dan sem dolgo čakal, saj tako visoko ne bom več hodil,” je povedal Oliver, ki je zadnji trenutek sicer nekoliko spremenil svojo predvideno pot: namesto ob obali jo bo zaradi varnosti raje nadaljeval po gorah. “Domačini me opozarjajo, da je na panameriški poti veliko ropov, zato grem raje v gore, kjer je varneje, čeprav bom malo dlje hodil.”
Skoraj so ga oropali
Po dobrem letu dni je Oliver na poti doživel prvi hujši incident: skoraj so ga oropali. Čeprav se je zgodba srečno končala, pa bi lahko imela drugačen razplet.
V življenju ga ni bilo tako strah, kot pred dnevi, ko mu je neki moški zagrozil z nožem. Zahteval je, da mu izroči svoja sončna očala. “Razložil sem mu, da so to moja edina očala in da v Jjužni Ameriki zaradi močnega sonca res ne morem hoditi brez njih. Nekaj sekund sva se gledala, nato pa je odšel. Kaj vem, morda sem se mu pa zasmilil,” dogodek opiše Oliver in prida, da nikakor ni želel biti junak in da bi roparju, če bi vztrajal, očala brez pomisleka izročil. “Moje življenje je pač vredno več.”
Policiste zanima, kaj počne
A Oliver se kljub temu na poti še vedno počuti varno. “Dogodek ni spremenil mojega življenja glede dobrote ljudi. Ni me strah, daleč od tega.”
Morda tudi zato, ker opaža, da je v Peruju zelo veliko policistov. In zelo jih zanima, kaj Oliver počne, on pa jim z veseljem razloži svojo zgodbo.
Hrana v Peruju Oliverja ni navdušila. Pravi, da je enolična, z močnim okusom po koriandru. Sicer Perujčani pojedo ogromno riža in veliko rib, Oliver pa komaj čaka, da se bo doma spet pošteno najedel slovenskih dobrot.
Sicer pa ima še kakšnih dva tisoč kilometrov do meje z Ekvadorjem, ki se ga že zelo veseli, saj je v Peruju že kar nekaj časa. Tam Oliverja čaka naporna pot, veliko vzponov in spustov, nekje v marcu pa naj bi končal s hojo po Južni Ameriki.
Ljudje so dobri
Tisto, kar si bo v prvem letu poti najbolj zapomnil, je neverjetna dobrota ljudi. Spomnimo, da Oliverju mimoidoči redno podarjajo hrano in pijačo, tudi v najrevnejših predelih, ga peljejo na kosilo, mu omogočijo prenočišče, celo nov telefon so mu dobrotniki, ki jih srečuje na poti, kupili, dobil je nova očala.
“Poleg dobrih ljudi pa presenečajo vremenske razmere. Takšnih razmer nisem pričakoval in upam, da me na poti tako ekstremne razmere, kot sta mraz in veter, ne bodo več spremljale.”
Čeprav pridejo tudi dnevi, ko je zelo težko, Oliverju ni žal, da je šel na pot. “Včasih si zaželim, da bi lahko šel za dve ali tri ure v moje Konjice in spil kavo s prijatelji. A vztrajam in grem do konca. Šele z Aljaske pridem domov.”
Podpri Oliverja tudi ti
Oliverjeve sanje lahko podpre vsak od nas! Nakaži 10 evrov in tako financiraj en dan njegove poti: Oliver Tič, Grajska ulica 10, 3210 Slovenske Konjice.
SI56 0510 0703 5896 137
(Nina Krobat; Foto: Facebook Oliver Tič)
