13. april 2024. Dan, ko se bo popotnik Oliver Tič iz Slovenskih Konjic skupaj s svojo psičko Carlitos podal na novo neverjetno avanturo: prehoditi nameravata skorajda ves svet! Vsaj del sveta, ki jima je še ostal, saj sta se pred letom in pol vrnila s (peš)poti po Južni in Severni Ameriki. Tokrat bosta pot začela v Evropi, nato bosta prehodila Azijo, Avstralijo, Afriko in preostanek Evrope.
Kako lahko človek pride okoli sveta?
Moje merilo je, da grem peš čez vse kontinente. No, edini kontinent, ki ga za zdaj ne bom obiskal, bo Antarktika. Prehodil sem že Južno in Severno Ameriko, prihodnje leto pa grem peš še čez Evropo, Azijo, Afriko in Avstralijo. Kjer kontinente ločujejo oceani in morja, bom potoval z letalom.
Pot, ki jo načrtuješ, je izjemen organizacijski zalogaj. Kako potekajo priprave, kaj sploh lahko načrtuješ vnaprej?
V bistvu imam začrtane samo kontinente. Če bi delal dolgoročne načrte in bi se kaj zalomilo, bi lahko potem celoten načrt padel v vodo. Tako sem za zdaj bolj natančno načrtoval le prvi del poti.
Začel bom v Slovenskih Konjicah, se podal proti hrvaški obali, kjer se bom najprej ustavil v Biogradu na Moru, nato pot nadaljeval do Mostarja, Sarajeva in Niša, kjer imam prijatelje. Kasneje me bo pot vodila po Bolgariji, Makedoniji in Grčiji do Turčije, kjer se bom ustavil v Istanbulu. Turčijo bom prehodil po notranjosti, obiskal Kapadokijo, ki je znana po poletih z baloni, kar bi rad videl.
Za azijski del poti imam nato odprti dve opciji: ali bom šel čez Iran in Pakistan do Indije, od koder bi poletel do Vietnama. Druga možnost, ki je bolj verjetna zaradi varnostnih razlogov, je, da bi šel čez Armenijo, Gruzijo, Azerbajdžan, preko Kazahstana, Uzbekistana in Tadžikistana do Kitajske, nato do Vietnama, od koder bi pot nadaljeval čez Laos, Kambodžo, Tajsko in Malezijo do Singapurja. Od tam bom poletel v Avstralijo, verjetno v Perth. Odšel bom do Melbourna, od koder bom poletel v Južnoafriško republiko. Afriko bom prehodil po dolgem, vse do Egipta, od koder se bom z letalom vračal v Evropo, na Portugalsko, od koder bom naposled pripešačil domov.
Malo daljši sprehod, torej, okoli 30 tisoč kilometrov.
(smeh) Ja, lahko bi tako rekli. Vsekakor bi si na tej poti rad vzel več časa, če mi bosta to dovoljevala zdravje in finance. Morda bom našel kakšno primerno delo, in na kakšni točki ostal dlje časa, denimo mesec ali dva, in delal za hrano in prenočišče.
Boš tokrat kaj storil drugače kot na prejšnjih poteh?
Na prejšnjih poteh sem morda naredil napako, ker sem tako hitel, zdaj bi rad to popravil. Rad bi si vzel več časa tudi za urejanje video vsebin, ki jih bom posnel na poti in bolj pridno objavljal na svojem YouTube kanalu ter družbenih omrežjih. Zato bi rad vsaj enkrat na teden prespal v kakšnem hostlu, kjer bom imel dostop do spleta in kjer se bom lahko posvetil temu delu. Rad bi tudi redno pisal dnevnik, saj kakšne podrobnosti človeku tudi uidejo iz spomina. Načrtujem, da bo pot ob zmernem tempu, to je okoli 30 prehojenih kilometrov dnevno, trajala vsaj štiri leta.
Idealno bi bilo, da v Avstralijo prispem do marca leta 2025, ko bo tam zima, saj bi bilo poleti prevroče za hojo. V Afriki, kjer me čaka najdaljši del poti, to je okoli 12 tisoč kilometrov, bi lahko bil že jeseni istega leta. V Evropo bi se predvidoma vrnil v letu 2028.
Boš vmes prišel kaj domov?
Načrtujem, da se med potjo ne bi vračal. Seveda pa se vedno lahko zgodi kaj nepredvidljivega.
Pot si torej v grobem zastavil, verjetno pa preučuješ tudi varnostne situacije v državah, ki jih boš obiskal. Omenil si, da še nisi prepričan, ali boš šel čez Iran, Afganistan, Pakistan.
Trenutno sem v kontaktu s kolesarji, ki potujejo po Iranu in Pakistanu. V Pakistanu jim policija zdaj sploh ne dovoli kolesariti. Ko vstopijo v državo, morajo 500 ali 600 kilometrov opraviti z avtomobilom ali kakšnim drugim prevozom, kar pa meni, ki bi rad hodil in ob tem predvsem spoznaval okolje in lokalne ljudi, ne ustreza.
Sicer v vsaki državi upoštevam zlasti priporočila domačinov, katero pot je bolje izbrati, kje je nevarno in kje ni. Varnostna situacija se namreč lahko spremeni čez noč. Težave bom reševal sproti in izbiral varne poti.
Najpogostejše vprašanje, ki ga dobivaš, je: zakaj? Zakaj greš na takšno pot?
Večkrat sem že ponovil, da je to življenjski slog, ki ga želim živeti, dokler bo to mogoče. Nekdo vse svoje prihranke vloži v hišo ali avto, jaz pa v svoja potovanja. Pa ne zato, ker bi bil len ali ne bi želel delati, ampak ker v takšnem življenju zares uživam. Ne razmišljam, kako bo čez 50 let, živeti želim zdaj. Nič na svetu mi namreč ne more dati takšnih izkušenj, kot mi jih dajo potovanja. Glede na to, da ne vem, kdaj bom umrl, bi rad ta čas kar najbolje izkoristil.
Intervju je v celoti obljavljen v tiskani številki loklanega časopisa NOVICE.
(NK, Foto: Oliver Til, utrinki s prejšnjih potovanj)
