Katja Škof Žavcer. Inženirka informatike je bila ena izmed 10 nominirank izbora Inženirka leta, projekta, s katerim želijo več deklet navdušiti za tehnične poklice. Znotraj podjetja, kjer je zaposlena že 23 let, je zasnovala mentorski program in priložnost dala tudi mladim ženskam z drugih strokovnih področij. Vse življenje že živi na Konjiškem, je mama treh sinov, žena in hči, ki je po izgorelosti sebe začela postavljati na prvo mesto. Če ne bi bila inženirka, bi najraje plesala.
Najprej čestitke uvrstitev v finalni izbor za inženirko leta 2024. Kaj vam to pomeni?
Zelo sem ponosna, da sem del tega projekta in hkrati zelo presenečena, da so me uvrstili med 10 top finalistk izbora. Očitno nekaj delam prav. Vse, kar počnem, delam s srcem. Rada delam z ljudmi. Zdi se mi, da je to še en dokaz, da sem v 23 letih zares ogromno truda, znanja in sebe vložila v svoje delo. Projekt Inženirka leta je pozitivna zgodba in zdi se mi prav, da se tudi na tak način izpostavljajo vzornice, saj mladi to potrebujejo. Sama sem kot najstnica to pogrešala.
Že vse življenje živite v Slovenskih Konjicah?
Ja, sem pristna Konjičanka. Moje življenje se je pravzaprav začelo v najlepših Škalcah, saj smo z družino do mojega 14. leta živeli v zidanici sedanjega vinotoča Zlati grič. Morda zaradi mojih priimkov marsikdo ne ve, da sem Konjičanka, toda jaz sem ‘Hlastečevo deklinče’, saj je moj dekliški priimek Hlastec. Oba starša sta po poklicu mizarja, delovna in preprosta človeka, s sestro sta naju nenehno spodbujala, da bi v življenju počeli to, kar naju veseli. S svojo družino in starši živimo v povezanem medgeneracijskem sožitju, v Bezini, kjer sta izgradila hišo.
V srednji šoli ste razmišljali o študiju ekonomije, turizma ali kriminalistike, vendar ste se kasneje odločili za Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru. Kako to?
Navdušila sem se nad računalništvom. Moj prvi računalnik je bil Pentium 3, oče mi ga je kupil v tretjem letniku srednje šole, saj sem zelo rada delala na šolskih računalnikih, ki pa so bili zelo počasni. Navdušilo me je strojepisje, predvsem predmet gospodarsko poslovanje, kjer smo znanje gospodarskega poslovanja združevali s slepim tipkanjem in uporabo računalnika. Udeležila sem se tekmovanja v gospodarskem poslovanju in dosegla četrto mesto v Sloveniji, za nagrado pa prejela šolo podjetništva, ki mi je dala lep nabor znanja in vpogled, kaj si v življenju želim.
Tedaj sem začela z velikim zanimanjem raziskovati različne računalniške programe, tehnologije, jezike in se še bolj navdušila. Na študij sem se vpisala z nekim strahom, vendar sem z veliko trme in vztrajnosti višješolski študij končala v rednih rokih, kasneje pa sem ob delu končala še univerzitetni študij.
Koliko sošolk ste imeli na Feriju?
V srednji šoli sem imela samo sošolke, 33 punc nas je bilo v razredu, na faksu pa se je ta slika povsem obrnila. Od 160 vpisanih v prvi letnik smo bile le tri ženske.
Se vam zdi, da ste z izbiro študija oziroma kariere v neki meri tudi kljubovali predsodkom o ‘ženskih in moških’ poklicih? Je bilo potrebne tudi kaj trde kože?
Na obe vprašanji bi odgovorila z da. Ko sem prišla na fakulteto, sem hitro ugotovila, da je študij drugačen, kot sem pričakovala. Oboževala sem matematiko, s tem nisem imela težav, toda vsi ti programski jeziki, algoritmi … Bilo je nekaj nerazumevanja, določeni profesorji so me preverjali bolj podrobno.
Spomnim se, da sem nekoč morala na izpit večkrat in vsakič sem imela manj odstotkov, kar mi ob vsem znanju, ki sem ga pokazala, nikakor ni šlo v račun. Ko sem profesorja prosila, da mi razloži in pokaže, kje odgovarjam narobe, pa so se procenti izpita izkazali drugače. Takšni primeri so bili k sreči redki. Bila sem vestna študentka, prisotna na vseh predavanjih, imela sem lepo urejene zapiske in jih posojala sošolcem, kjer sem pa vedno imela ogromno podporo, kadar sem potrebovala pomoč.
No, kasneje v službi je bilo povsem drugače. Nikoli nisem občutila neke razlike med zaposlenimi moškimi in ženskami.
Že dobrih 20 let uspešno delujete v IT industriji. Kje in kako se je začela vaša kariera?
V podjetju Hermes Softlab sem začela delati že kot študentka, med počitnicami. Izkazala sem se, bili so navdušeni in za prvi dve počitniški plači sem si kupila 13 let stari Fiat Uno. Že z vpisom v absolventa so mi ponudili zaposlitev in tako sem leta 2001 pri njih začela delati kot razvijalka. Programirali smo razne aplikacije, veliko smo delali za tedanji Mobitel. Ko sem se po rojstvu dvojčkov po daljši porodniški vrnila v službo, sem postala del ekipe za testiranje, kar je postala moja največja ljubezen.
Eden daljših projektov v tistem času je bila prenova poštnega informacijskega sistema. Spomnim se, da sem nekoč obiskala konjiško pošto in se mi je gospa za okencem opravičevala, da malce dlje traja, saj imajo novi sistem. Pa sem pokukala na ekran in ji rekla: Gospa, samo tole kliknite. Zelo je bila začudena, kako to vem. (smeh)
Kasneje je v podjetju prišlo do menjave lastništva in odtlej delujemo pod okriljem srbske družbe Comtrade. Naš ‘gaming’ sektor zaposluje okoli 380 ljudi v Sloveniji, Bosni in Hercegovini, Srbiji in na Filipinih.
V podjetju ste zasnovali interni mentorski program in dali priložnost tudi ženskam z izobrazbo netehničnih področij. Kako poteka ta program in kako uspešen je?
Na trgu dela preprosto ni bilo in še vedno ni ljudi s tovrstnimi tehničnimi znanji. Pred več kot petimi leti smo se namensko odločili, da bomo zaposlovali več inženirk, a tudi njih na trgu dela nismo našli. Spontano smo začeli iskati kandidatke z drugih področij, ki bi jih to delo zanimalo in bi jih usposobili sami. Tako se je razvil naš interni mentorski program.
Novi zaposleni več mesecev korak za korakom intenzivno pridobivajo potrebna znanja, saj je to področje izjemno obsežno. Veseli me, da smo usposobili in zaposlili precej mladih žensk z znanji iz drugih področij, ki so imele željo in voljo za tehnična znanja. Med njimi so učiteljice, ekonomistke, umetnostna zgodovinarka, komunikologinja … Po končanem usposabljanju v podjetju delujejo kot tehnično izpo-polnjene inženirke in so zelo cenjene.
V moji ekipi je 50 ljudi, od teh je kar 30 žensk. Ko gledam nazaj, je nepojmljivo, kako nam je to pravzaprav nehote uspelo. So natančne, perfekcionistke, odločne, ambiciozne, radovedne, dobro sodelujejo z moškim delom ekipe in ves čas nadgrajujejo svoje znanje. Mentorski program sedaj deluje kot »onboarding akademija« in se nenehno evalvira, razvija in dopolnjuje.
Kakšen izziv vam predstavlja vodenje ekipe 50 inženirk in inženirjev? Povedali ste, da je vaš moto »Planiraj z glavo, vodi s srcem«.
To je že nekaj let moj moto. Sem zelo srčen človek, ki čuti ljudi, in veliko dam na to, da so ljudje zadovoljni. Pomembno mi je, da radi pridejo v službo in uživajo v svojem delu. Če jih podjetje sliši in povezuje, je to zmagovalna kombinacija.
V našem podjetju veliko delamo na fleksibilnosti, omogočamo delo od doma in delo na različnih lokacijah, imamo svoj fitnes, svoj interni gostinski lokal »Fun Room«, ki služi kot prostor za sestanke in druženja. Organiziramo ‘vesele četrtke’ na različnih lokacijah z brezplačnimi zajtrki in pijačo, imamo svoje kulturno in športno društvo, kjer podjetje sofinancira nakupe različnih vstopnic in plačilo članarin. Vzdušje je sproščeno, radi uži-vamo in se imamo lepo, vendar ves čas trdo delamo, saj so roki zelo tesni.
Vodenje tako velike ekipe je sicer velik izziv, saj so naši zaposleni na različnih lokacijah in v različnih državah. Prav tako so ljudje z različnimi osebnostmi, tudi introvertirane osebnosti, ki zahtevajo drugačen pristop, da odkrijemo in izkoristimo vse njihove skrite potenciale.
Pogovor je v celoti objavljen v lokalnem časopisu NOVICE.
(Nina Krobat)
