Prejšnji teden je konjiški zdravnik Marjan Berginc v lokalnem časopisu NOVICE objavil razmišljanje o težavah v zdravstvu, o mladih zdravnikih … z naslovom “Kako ubiti dušo mladega zdravnika?”
Ob tej priložnosti je napisal tudi pesem, ki jo objavljamo na tem mestu.
ODHAJANJE ZDRAVNIKOV
Zdravnik odhaja, nov’ga ni,
čez noč dvajs’tletne šole ni.
Kar dan’s politik bo nar’dil,
čez dvajs’t let šele bo rodil.
Vsak kdaj zboli; takrat želi,
ko do zdravnika prihiti,
da mu na hitro reš’ stvari,
da dalje spet lahk’ zaživi.
Vsak, ki nekoga zaposli,
ta noče, da le ta zboli,
od zdravega profit dobi,
bolan mu zgubo naredi.
Naj dohtar čudež naredi,
bolan’ga v zdrav’ga spremeni
in to se naj takoj nar’di,
en dan že preden on zboli.
Delodajalec res nori.
Ni več, kot b’lo je njega dni.
Rezervo aktivirali
so, ki je davno več že ni.
Reforma na reformo spet
je v zdravstvu trideset že let.
Je Oto mlad takrat še bil,
ta vlak nikol’ ni ulovil.
Minister prej je srečen bil,
ko ni še funkcije dobil.
Lepo je kritizirat znal,
dojel je danes, kar ni znal.
Zdravnikov ni, to ve zdaj vsak,
ni moč ujeti zdaj ta vlak.
Rešitev ni, jih vzel je vrag,
ne more videti jih vsak.
Se ordinacija zapre,
se marsikje to zdaj počne,
le izgorel zdravnik to ve,
zakaj elan njegá umre.
Zdravnik, ki mlad še delal ni,
na vroče nikdar pil še ni.
Za večji d’nar in dela manj,
tako ne bo naš rešen panj.
Tako zdaj dalje več ne gre.
Ustavlja se vsem nam srcé.
Zdravnikov ni za vse ljudi.
Če pa že so, jezika ni.
Sloven’c v Nemčijo hiti,
Evropa meša vse ljudi,
zdaj, kot apostoli nekoč,
v jezikih vseh je vsak pojoč.
Politik s plačo pridobi
vso odgovornost za ljudi,
v prihodnost dan’s je on ujet,
čez … vidno … trideset bo let.
Ljudje pa dan’s umirajo,
takoj želijo zdravstvo to,
ki b’lo je davno plačano,
minister zdaj gasilec bo.
Le egocentričnost živi.
Potico zase vsak deli.
Zavarovan dodatno je,
da preko vrste zdravi se.
A suženjčki, zdravniki, mi,
kdo naj za nas zdaj poskrbi?
Hipokrata v tej družbi ni.
Kak’ ideal naj spet zaž’vi?
Če me dva dni na delu ni,
brezžično svet že cel nori.
Delodajalec za tri dni
bolniško sam lahk’ uredi.
En sam za sebe vid’ problem,
pri sto krat eden je kreten,
kdor izgoreva. Hoče ven.
Tri’ndajs’t zdravnikov hoče ven.
En gre v tujino, drug v penzjon.
Ni nič na etični pogon.
Ubit je duh Hipokrata.
Duh čaka vlak od Pestnerja.
Rešitev le večplastna je.
Rokav zavihnjen in srcé,
le to bo reš’lo ujme vse,
če hočemo živeti še.
