Na Keblju, v okolici Slovenske Bistrice, je družina Fošt, ki se primarno ukvarja z razrezom hlodovine, vpeljala še en posel – Pohorsko gobarno. Zagotovili so ustrezne prostore in opremo, proučili gojenje in se lotili posla.
Kako so zadovoljni po prvem letu, odkar so na trgu njihove komercialne gobe? S kakšnimi izzivi so se soočali? Kakšen je danes zaslužek in tudi – zakaj ne gojijo jurčkov? Pojasnjuje Primož Fošt:
Primož, kako, kdaj, kje se je »pojavila« Pohorska gobarna? Od kod ideja?
Ideja o gojenju gob se je v naših glavah porodila že nekje leta 2021. Odgovarjam v množini, saj v tem projektu sodeluje celotna družina (poleg mene tudi brat Gašper, oče Janez in mama Polona). Takrat smo v družinskem podjetju na Keblju, ki se primarno ukvarja z razrezom hlodovine, iskali možnosti uporabe lastne žagovine. Na spletu smo zasledili možnosti uporabe v gobarske namene. Edina težava je bila v tem, da je za gojenje gob potrebna žagovina listavcev, mi pa imamo samo žagovino iglavcev. Vendar nam je bila ideja tako všeč, da smo kljub temu nadaljevali raziskovanje tehnik gojenja gob. Največji izziv nam je predstavljala oprema, ki je toliko specifična in težko dobavljiva, da smo se nato odločili, da si jo raje izdelamo kar sami. Tako smo skoraj dve leti izdelovali opremo, urejali prostore gobarne, testirali različne substrate in nato sredi leta 2023 vzgojili prve komercialne primerke gob.
Kako pa ste »postavili« to gobarno?
Po tehtnem premisleku smo se odločili za gojenje v ladijskih kontejnerjih. Izoliran ladijski kontejner smo opremili s sistemom za prezračevanje zraka, saj gobe, tako kot človek, ustvarjajo co2 in jim je zato treba dodajati sveži zrak. Le tega moramo v prostoru vlažiti, da vzdržujemo 85–95 % vlažnost. Pomembna pa je tudi temperatura, ki je v območju od 16 do 18° C.
Drugi ladijski kontejner smo preuredili v laboratorij, ki je opremljen s hepa filtri, ki čistijo zrak ter onemogočajo mikrobom in bakterijam, da bi okužili naše delo. Veliko pozornosti namenjamo vzgajanju različnih kultur, da zagotovimo najoptimalnejšo rast glede na naš substrat in pogoje, v katerih gojimo. Seveda pa je zelo pomembna tudi čistoča vseh prostorov.
Tako je sedaj naša gobarna sestavljena iz dveh ladijskih kontejnerjev. Pred kratkim smo zaradi velikega povpraševanja dodali še en večji kontejner, ki bo pripravljen za gojenje gob nekje v oktobru.
Vaš prodajni artikel niso jurčki iz pohorskih gozdov, ampak vzgojene gobe? Kaj je v vaši ponudbi?
Trenutno redno gojimo 4 vrste gurmanskih gob. To so: Bukov ostrigar, Roza ostrigar, Kraljevi ostrigar ter Resasti bradovec (Levja griva). Imamo pa že tudi nekaj novih vrst. V kratkem prihajajo v ponudbo šitake.
Bukov ostrigar in Resasti bradovec sta prisotni tudi v naših gozdovih. Običajno jih boste našli v kakšnih pragozdovih na padlih trohnečih bukvah. Je pa treba opozoriti, da je Resasti bradovec v naravi zaščiten in ga ne smemo pobirati. Marsikdo nas sprašuje kaj pa jurček, zakaj jih ne gojimo? Na tem mestu moramo povedati, da jurčki za rast potrebujejo simbiozo, torej mora ob njih rasti drevo, ki jim da potrebne minerale za rast, zato gojenje v gobarnah ni mogoče.
Kako poteka postopek gojenja gob?
Najprej je treba omeniti, da pri gojenju uporabljamo samo naravne in bio sestavine. Torej vodo, pšenične otrobe, bukove pelete …
Vse skupaj se začne z mešanjem sestavin. V posebno vrečo, ki vsebuje filter, da lahko kasneje micelij med preraščanjem substrata diha, nasujemo pravo mešanico bukovih peletov in pšeničnih otrobov. Nato v vrečo nalijemo še točno določeno količino vode, da substrat hidriramo do prave vrednosti. Ko je vreča napolnjena in zavita, sledi postopek sterilizacije substrata. To preprosto pomeni, da moramo temperaturo substrata držati 2–3 ure na 125° C. Po uspešni sterilizaciji pustimo vreče, da se v posebnem prostoru, kjer zrak čistimo s hepa filtri, ohladijo na sobno temperaturo. Ko so ohlajene, lahko začnemo dodajati micelij, ki je bil predhodno vzgojen na pšenici. Ko se micelij doda, se vrečke zaprejo. Edini stik z okoljem tako ostane preko filtra na vreči, ki pa ne dovoljuje mikrobom in bakterijam, da bi prišle v vrečo in okužile naš substrat.
Ko micelij preraste substrat, po približno 2 do 3 tednih, so vreče pripravljene za gojilnico, kjer s skalpelom samo zarežemo v vrečko in s tem damo gobi signal, da lahko začne rasti. Kot bi v gozdu pokukala iz podrasti in začela poganjati. Gobe rastejo zelo hitro, običajno se duplirajo v velikosti vsak dan in tako so po približno enem tednu pripravljene za pobiranje.
Pri vpeljavi posla so vedno tudi težave. Kaj vam je bilo težko in kako ste to premostili?
Velika težava pri gojenju gob je planiranje pobiranja. Veliko časa smo posvetili prav temu, da lahko planiramo, kdaj bodo naše gobe dozorele, da se nam ne zgodi, da bi imeli v začetku tedna obilico gob, jih raje planiramo proti koncu tedna, ko jih lažje ponudimo ponudnikom na tržnicah in podobnih dogodkih.
Za gostinske in trgovske odjemalce pa planiramo že ob izdelavi vreče, da bo ta goba namenjena prav njim. Na ta način smo zmožni planiranja določenih količin na točno določen datum.
Je pred vami že kak naslednji izziv?
V prihodnosti bi radi večjo pozornost namenili zdravilnim učinkom gob. Posebno resasti bradovec je goba, ki ima dokazano veliko pozitivnih učinkov na naše telo. Vegetarijanci in vegani jih obožujejo, saj so odličen nadomestek mesa. Posušenega in zmletega boste našli v prehranskih dopolnilih. Mi pa si želimo, da bi imeli vsi možnost dobiti tudi svežega in ga poskusiti kot gurmansko specialiteto.
Kam prodate gobe – kdo so vaši kupci?
Naš cilj je, da so gobe dostopne vsem ljudem. Trenutno gobe prodajamo na raznih sejmih, tržnicah, v manjših trgovinah z lokalno ponudbo, kjer je možno gobe in njihovo pripravo še dodatno predstaviti kupcem, če jih ne poznajo. Vsako soboto smo tudi na Grajski tržnici v Slovenski Bistrici. Dostavljamo tudi v različne restavracije.
Sodelovanja z večjimi trgovskimi verigami si ne želimo, saj smo že večkrat videli slabo kakovost gob, ki jo le-te ponujajo, mi pa na njihovih policah ne bi več imeli vpliva na kvaliteto gob, saj le-te nimajo dolge polične dobe.
Za zdaj komaj dohajamo povpraševanje in se nam prodaja pri večjih trgovcih ne zdi smotrna.
Kakšen je zaslužek?
Vložek v gobarno je znašal približno 25 tisoč evrov. Po prvem letu delovanja gobarne zdaj že dosegajo mesečni promet okoli 3.800 evrov ter blizu 2.500 evrov dobička mesečno.
Delo v gobarni traja približno 4 ure na dan, vsak dan. Seveda pa je potrebno gobe tudi dostaviti do kupcev ali prodati na tržnici. Pri tem pomagata tudi partnerici – moja in bratova.
Se bojite konkurence?
Niti ne. Delo ni zahtevno, a tudi ne preprosto. Kar nekaj časa traja, da usvojiš znanje in težko je dobiti opremo. Mi smo v družini združili znanje in opremo izdelali sami.
Kakšni so načrti, želje?
Predvsem se fokusiramo na to, da čim večje število ljudi te gobe spozna.
Sicer pa v prihodnosti želimo povečati kapaciteto medicinskih gojenih gob, ki se uporabljajo v raznih prehranskih dopolnilih, ter nadaljnjo predelavo le-teh v tinkture, praške, čaje. Želeli bi si zaključiti tudi zračni krog kontejnerjev. Gobe nam ustvarjajo zrak, nasičen s co2, ta zrak bi nato lahko uporabili za gojenje zelenjave v sosednjem kontejnerju, saj zrak, nasičen s co2, pospeši rast zelenjave. Eden izmed načrtov, ki je že v teku, pa je kompostiranje izrabljenega substrata. Ostaja nam namreč velika količina izrabljenega substrata, ki se ga da na pravilen način spremeniti v izredno kakovosten kompost.
Katere pa so vaše najljubše gobe? Kako jih najraje pripravite?
Naša prehrana se je z zagonom gobarne zelo spremenila, gobe so na jedilniku vsaj dva- do trikrat tedensko. Najraje si pripravimo hamburger iz kraljevih ostrigarjev. Kraljevi ostrigar se natrga z vilicami, popeče na olju in doda v hamburger namesto mesa. Moji hčerki pravita, da je boljši kot z mesom. Tudi zrezek iz resastega bradovca ne zaostaja prav dosti v pogostosti pri naši pripravi. Sol in poper sta najboljša prijatelja gob, tako da če želite pristen okus, uporabite le ti dve osnovni začimbi.
Po našem okusu so roza ostrigarji odlični z jajci, samo popečeni pa spominjajo na okus po slanini. Bukov ostrigar je odličen za različne omake ali praženje, kraljevega ostrigarja priporočamo v rižotah, popečenega ali za vlaganje, saj se ne razkuha, pri vlaganju pa ne bo postal sluzast. Resasti bradovec je že standardno poznan po tem, da lahko iz njega spečemo okusen steak. Skupek vseh treh ali štirih pa je zelo dobra kombinacija za gobjo juho ali golaž.
(Pripravila: Bojana Petelinšek)