Če sumite, da otrok doživlja medvrstniško nasilje, uporabite empatičen in neobtožujoč pristop. Prisluhnite otroku, bodite mu v oporo. Da je žrtev nasilja, ni njegova krivda. Prispevek v nadaljevanju je pripravila Vesna Pesek, mag. psih., iz Centra za krepitev zdravja, Zdravstveni dom Slovenska Bistrica:
“O tej tematiki zadnje čase dosti beremo in slišimo, kar poraja občutke, da je medvrstniškega nasilja čedalje več. Drži, da je prijav čedalje več (po poročanju Policije), kar pa deloma lahko pripišemo tudi večji občutljivosti šol in staršev za zaznavanje medvrstniškega nasilja.
O medvrstniškem nasilju govorimo, kadar je prisotna uporaba telesnega, besednega, odnosnega, spolnega ali spletnega nasilja nad vrstnikom. Lahko gre za enkratno nasilno ravnanje, običajno pa se nasilje dogaja dalj časa. Le-to se odvija v osnovnih in srednjih šolah, mladinskih zavodih in prostorih, ki so namenjeni otrokom in mladostnikom in pa v njihovi okolici, na poti v šolo ali iz nje, na šolskih avtobusih in pa v zadnjem času tudi na svetovnem spletu.
Ni vsak pretep, prepir ali konflikt medvrstniško nasilje. Pri medvrstniškem nasilju obstaja izrazito neravnovesje moči med izvajalcem nasilja in tistim, ki ga doživlja: gre za prevlado v telesni moči, še pogosteje pa za to, da ima tisti, ki izvaja nasilje, večji vpliv ali je tistih, ki izvajajo nasilje, več.
Žrtve so po navadi otroci in mladostniki, ki so na določen način drugačni in ne ustrezajo razrednim ali šolskim normam, bodisi zaradi svojega videza, postave, šolskega uspeha/neuspeha, svojega imena, narodnosti, drugačnega sloga oblačenja ali preživljanja prostega časa … Bolj ranljivi za nasilje so tudi otroci in mladostniki, ki se ne znajo in ne zmorejo postaviti zase …
Medvrstniško nasilje pogosto poleg vsaj dveh udeležencev (to je žrtve in izvajalca nasilja) zajema tudi opazovalce, ki pa niso neposredno vpleteni v medvrstniško nasilje.
Kaj kaže na sum, da otrok doživlja medvrstniško nasilje? Otroci in mladostniki spremenijo svoje običajno vedenje, recimo začnejo zavračati obisk pouka in pogosto tožijo, da so bolni. Prosijo, da jih v šolo peljejo starši, začnejo manjkati pri pouku, poslabšajo se jim lahko učni uspeh in dosežki pri delu v šoli, domov prihajajo z uničenimi, poškodovanimi oblačili, šolskimi potrebščinami ter lačni (ker jim nasilnež vzame malico ali denar zanjo), postanejo zadržani, prosijo za denar ali ga začnejo krasti (da ga dajo nasilnežu).
Poleg tega lahko začnejo jecljati, primanjkuje jim zaupanja vase, postanejo raztreseni in prestrašeni, imajo motnje prehranjevanja in spanja, poskušajo storiti samomor, nočejo se pogovarjati o tem, kaj je narobe, postanejo agresivni do vrstnikov, sorojencev, sebe …
Zaradi številnih negativnih posledic, ki jih ima medvrstniško nasilje na duševno zdravje otrok in mladostnikov, je pomembno vedeti, kako ukrepati, če je otrok ali mladostnik žrtev medvrstniškega nasilja. V pomoč so vam lahko naslednja priporočila:
– opazujte otrokovo vedenje ter morebitne spremembe, ki bi nakazovale, da ga je strah odhoda v šolo;
– najpomembneje je, da uporabite empatičen in neobtožujoč pristop. Prisluhnite otroku, bodite mu v oporo. Povejte mu, da to, da je žrtev nasilja, ni njegova krivda in da to ne pomeni, da je z njim kaj narobe;
– povejte mu, da mu verjamete, spodbujajte ga, da vam pove o svoji izkušnji. Vprašajte ga, kdaj in kje se je nasilje začelo, kdo je bil vključen;
– ne vrednotite in ne minimalizirajte otrokovih čustev, temveč jih sprejmite. Namesto: “Pa kaj te bo strah! “raje recite: “Prosim, povej, kako si se počutil ob tem. “V nasprotnem primeru vam otrok ne bo želel več povedati, kako se počuti, saj bo menil, da ga ne razumete;
– poskušajte skupaj z otrokom poiskati različne načine, kako bi lahko ravnal, če se še zgodi podobna situacija. Recimo, kako se postaviti zase, kako odločno reči ne. Otroku tudi povejte, kje lahko najde pomoč v šoli, če se nasilje ponovi;
– pomembno je, da o dogodkih obvestite šolo in z njo sodelujete. Šola ima na voljo veliko virov in znanj pri spopadanju z medvrstniškim nasiljem;
– otroku ne obljubljajte stvari, ki jih ne morete zagotoviti (npr. “Nasilnež bo šel na drugo šolo.”);
– vprašajte, kako namerava učitelj/šolska svetovalna služba ukrepati, in zaprosite za načrt, ki bo nudil zaščito vašega otroka. Načrt naj zajema konkretne ukrepe, časovnico, redno obveščanje;
– razgovor z otrokom, ki izvaja nasilje, in njegovimi starši naj opravijo strokovni delavci na šoli in ne vi.
Pomembno je, da tudi vi poskrbite za svoje počutje, saj so tovrstne situacije močno obremenilne tudi za starše. Pomaga vam lahko pogovor z drugo odraslo osebo, ki ji zaupate, ali razbremenilni pogovor pri svetovalnem delavcu, redna telesna aktivnost ter da si vzamete čas zase, za redno sprostitev.”