Glasba povezuje in navdušuje. A čeprav vsaka zvrst tako ali drugače prebuja čustva, bi lahko rekli, da je po svoje prav klasična tista, ki s seboj nosi celo paleto različnih čustev. In prav to je bilo zaznati tudi na odličnih koncertih, ki so v sklopu Janus festivala v Celju potekali od 10. do 13. aprila.
Janus je bil starorimski bog vhodov, upodobljen z dvema obrazoma – eden je gledal naprej in drugi nazaj; v preteklost in prihodnost. Prav po tem božanstvu je poimenovan tudi Festival Janus, ki ga je leta 2016 v Mariboru zasnoval skladatelj in violinist Matija Krečič, lani pa se je preselil v Celje.
Janus mu je v resnici dal ne le ime, temveč tudi usmeritev. Program festivala se namreč osredotoča na glasbeno ustvarjalnost sodobnih, predvsem slovenskih skladateljev, katerih glasbeni izraz temelji v izročilu tradicije.
Letos osrednje prizorišče Celjski dom
Osrednje prizorišče festivala Janus je bil letos Celjski dom, festivalski glasbeniki pa so izvedli tudi dva dogodka na prostem, »V Ce« v Celju in Koncert za kužke.
Festival je otvorila predstavitev novega albuma glasbe slovenskih skladateljev za kontrabas Nižje ne gre, ko je gostom na kontrabas zaigral Miha Firšt, sicer tudi producent festivala, za povezovanje pa je poskrbel kar Krečič. Nadaljeval se je z vrhunskim koncertom Tango, na katerem so nastopili Matjaž Balažic, bandoneon, Matija Krečič, violina, Davorin Mori, klavir, in Miha Firšt, kontrabas. Fantom se je kot presenečenje večera pridružila pevka Sara Lamprečnik.
Koncert je bil zasnovan v kavarniškem vzdušju in je zbrane povsem navdušil, ploskanju namreč kar ni bilo videti konca, številnim obiskovalcem pa se je zazdelo, da so se za urico ali dve znašli v kavarni, polni življenja, sredi Francije ali Španije.
Spektakularen zaključek
Festival je ponudil številne odlične koncerte, tudi po več na dan, z vrhuncem v soboto zvečer, ko je potekal Piknik koncert z obsežnim glasbenim programom. Zaključil se je z nedeljskim spektakularnim koncertom, na katerem je zaigral festivalski orkester pod taktirko Zorana Bičanina.
Ameriška rapsodija, kot so ga poimenovali, je nabito polno manjšo dvorano Celjskega doma popeljala v drugi svet. Mnogi so se namreč med poslušanjem počutili, kot bi se znašli v starih risankah ali nemih filmih daleč v zgodovini, ko je namesto glasov zgodbe pripovedovala glasba. Zgodbe navdušenja pa so pripovedovali vzkliki in neskončni aplavzi obiskovalcev. (MH, Foto: Lea Remic Valenti in Robi Valenti)
