Ivan Arbeiter je mlad zdravnik iz Slovenske Bistrice. Letos je v Oplotnici prevzel ambulanto družinske medicine, ki jo je pred tem vodil njegov oče.
Ivan, kako bi opisali samega sebe? Zagotovo niste samo zdravnik …
Sem oče, sin, brat. Rad igram tenis, smučam, včasih smo igrali košarko, pojem v pevskem zboru KUD Šmartno na Pohorju. Tudi moj oče je pel v zboru, en čas je bil celo zborovodja. Zanimam se za vse, od kulture do športa.
Kako je biti zdravnik v vaškem okolju?
Med delom zdravnika v Slovenski Bistrici in Oplotnici je razlika, a je majhna, ni bistvena. V Oplotnici imam veliko pacientov, ki so Bistričani. Nekateri pacienti pravijo, da sem podoben očetu, ki je vodil ambulanto pred menoj. Podoben imava tudi glas.
Kako to, da ste se odločili za kariero družinskega zdravnika, je morebiti »krivec« oče?
Po eni strani ja. Že od malega poslušam zdravniške prigode. Spomnim se, da ko smo kam šli, je s seboj imel zdravniško torbo in če se je kdo poškodoval, sem hitro tekel po torbo in gledal, kako mu oče pomaga. Ko se je bilo treba odločiti za študij, je bila to edina smer, ki me je zanimala. Med študijem potem spoznavaš različne oddelke, s tako imenovanim kroženjem po oddelkih. In ker me ni pritegnilo nič drugega kot družinska medicina, sem vpisal specializacijo iz družinske medicine. To je bila moja prva izbira.
Pa je delo, ki ste si ga izbrali, po vaših pričakovanjih?
Bom rekel, da večinoma ja. Drugi del, ki pa ni bil pričakovan, pa ni medicina, ampak administracija, ki jo je zmeraj več. Ne vem, če jo ima kdo od zdravnikov rad. Na študiju se s tem nismo ukvarjali oz. je tega bilo zares malo. Problem je, ker se to hitro spreminja. Tudi če bi se naučil na pamet, čez eno leto veliko stvari več ne velja.
Preden ste prevzeli ambulanto v Oplotnici, ste službovali v Slovenski Bistrici.
Ja, kot urgentni zdravnik. To pomeni, da sem delal v ambulanti za nujne zadeve in hodil na teren. Marsikdo bi rekel, da je delo urgentnega zdravnika bolj stresno kot delo družinskega zdravnika, saj nikoli ne veš, kdaj se bo kaj zgodilo, zato je tudi bolj adrenalinsko. Meni pa to delo ni povzročalo pretiranega stresa, saj sem karakterno takšna oseba, da se s tem lažje soočim. Mi je pa zdaj ljubše delo družinskega zdravnika v Oplotnici, saj sem se ustalil, ljubši mi je delovni čas, delo poteka tako, kot si ga sam organiziraš, nihče te ne priganja … Kot urgentni zdravnik pa takoj, ko zazvoni telefon, hitiš na teren.
Za vedno več bolezenskih stanj je dandanes eden izmed vzrokov tudi stres. Kaj menite, kaj lahko naredimo proti stresu?
Ljudem različne stvari predstavljajo stres. Delno se stresu lahko izognemo, če si znamo zorganizirati čas. To je pomembno predvsem takrat, kadar delamo več zadev naenkrat – takrat vedno na koncu zmanjka časa in to povzroča dodaten stres. Če je pa stres prisoten zaradi zunanjih pritiskov, pa je potrebno najti način, kako stres sprostiti. Eni pojejo pod tušem, drugi športajo, nekateri meditirajo, eni pa ne delajo nič in se smilijo sami sebi. To so opažanja iz ambulante. Včasih, ko smo bili mi mladi, so nam rekli, idi na zrak, idi teč, pa si boš zbistril misli. Danes so pa problem ekrani, in to, da sproščanje stresa poteka za telefoni. In tako se zadeve samo poglabljajo.
Danes je zanimanja za družinsko medicino zmeraj manj. Zakaj?
Čeprav se ljudje ne zavedajo, je to zelo naporen poklic. Ko se pogovarjam s kolegi, ki delajo v bolnici, ugotavljam, da ne marajo ambulantnih dni. In tu se pojavlja problem administracije. Že več let govorijo o zmanjšanju administrativnega dela, da nam bodo s tega vidika olajšali delo, da bomo imeli več časa za paciente … A je ravno obratno, zadnje pol leta samo dodajajo novo administrativno delo. Tako da je samega časa za pogovor s pacientom in pregled zmeraj manj. Vedno več časa smo za ekrani in potrjujemo, kar je treba potrditi za zavarovalnico. Je pa tudi med samim študijem malo časa namenjenega področju družinske medicine. Tisti, ki želijo priti v akademske vode, izberejo kakšno drugo področje, saj je na področju družinske medicine to zelo težko. Nekaj jih sicer je, a jih ta smer ne potrebuje toliko, kot katera druga. Težje je nekaj raziskovati v ambulanti družinske medicine kot pa v kliničnem centru. Naše področje je sicer zelo široko. Mi se šalimo, da vemo o vsem nekaj, pa o ničemer veliko. Smo pa tudi omejeni, na katere preiskave lahko sploh naročimo pacienta … Je pa tudi tako, da če pristaneš v kakšni vaški ambulanti, se zgodi, da si sam, tam si za celo vas. Ni veliko drugih zdravnikov, da bi lahko potrkal na njihova vrata in vprašal za mnenje. Lahko se sicer posvetuješ preko telefonskega klica, a ni isto.
Intervju je v celoti objavljen v aktualni novembrski številki Bistriških novic. (A. S.)
