Iva Pučnik Ozimič je do začetka letošnjega šolskega leta bila ravnateljica Srednje šole Slovenska Bistrica (SŠSB) in to vse od njene ustanovitve pred 24 leti. Vprašali smo jo, kako gleda na prihodnost srednjega šolstva na Bistriškem, pa tudi kaj bo počela sedaj, ko odhaja v pokoj …
Bili ste prva in do zdaj edina ravnateljica SŠSB. Na bistriškem srednješolskem izobraževanju ste pustili močan pečat … Ga občutite?
Pomembno je, da imamo, po daljši prekinitvi v 80-ih letih, Bistričani spet samostojno srednjo šolo. Vesela sem, da je SŠSB postala dobra in prepoznavna izobraževalna možnost. Do sedaj se je zvrstilo 24 generacij, vsaka z več-sto dijaki, kar je ogromen potencial in seveda ogromno znanstev. Veliko dijakov srečujem in hkrati vem, da mnogih žal več ne prepoznam, saj se mladi hitro spreminjajo, jaz pa tudi z leti …
Kako gledate na prihodnost srednjega šolstva na Bistriškem?
Na prihodnost gledam z zaupanjem in optimizmom. Šolo odlikuje dober in zavzet kolektiv z dobro kulturo sodelovanja in odličnimi pogoji za delo. Je tudi pomemben dejavnik in kadrovski potencial za okolje.
Za vami je mnogo let ravnateljevanja, v tem času je prišlo do številnih sprememb … Česa ne boste nikoli pozabili?
Največja sprememba je gotovo razvoj digitalne tehnologije in njen vpliv na procese učenja, pa tudi na socialno dinamiko med mladimi. Sicer pa izgradnja novih prostorov in potem vedno znova uvedba kakšnega novega izobraževalnega programa. Začeli smo s programom ekonomski tehnik in trgovec, velik zalogaj je bila uvedba gimnazijskega programa, kasneje smo v gimnazijskem programu uvedli še športni oddelek, ki pa je žal potem ugasnil. Nato pa še uvedba programa metalurški tehnik, ki pa zahteva precej dodatne opreme, ki nam jo je financiralo podjetje Impol. Zdaj pa smo ravno v fazi izgradnje prizidka za večjo in boljšo opremljeno delavniško učilnico za metalurške tehnike. Gradnja se prične septembra. Prizidek se bo lahko začel uporabljati z naslednjim šolskim letom.
Trenutno je pred nami neko novo obdobje, obdobje umetne inteligence. Kako gledate vi na to? Bo to šolskemu sistemu v korist ali obratno?
Uh, težko vprašanje … Ta hip to še težko presojam, saj je vpliv tovrstnih orodij na šolski sistem še dokaj svež (čeprav se tematike na šoli že lotevamo), učinki pa seveda še neraziskani. Občutek pa imam, da bo vpliv dvojen: izobraževanje se bo lahko do določene mere razbremenilo faktografije (učenja določenih podatkov), a ne bo smelo zanemarjati poznavanja določenih zakonitosti in temeljnih znanj šolajočih, ki bodo njihova nujna orientacija za presojanje in nadgradnjo umetno-inteligenčnih produktov. Prisotnost umetne inteligence bo zahtevalo spremembe v didaktičnih sistemih, vse do vrednotenja znanja. Pojavljajo se tudi vprašanja, kaj bo prinesel spopad velikih tehnoloških podjetij za prevlado na tem področju in ali bodo v tej pričakovani tekmi dovolj pozorni na morebitna tveganja, ki jih bodo te storitve prinašale? Bo prevladala odgovornost, se bo dalo izogniti manipulacijam oziroma kako jih sploh prepoznavati in nadzirati …?
V teh letih ste zaposlenim in dijakom lahko predali marsikaj … Pa vendar, ste se tudi vi v teh letih kaj naučili od dijakov?
Nenehno in veliko sem se naučila od njih, iz njihovega mladostnega optimizma, njihove pripravljenosti za sodelovanje, iz njihovih pripomb in predlogov … Hvaležna sem bila za vsako »postavljanje ogledala«, saj je to osnova za dobro skupno delo. Pogosto sem bila prijetno presenečena tudi, kako dijaki cenijo prizadevno delo učiteljev in to tudi izrazijo …
Ste v času vašega ravnateljevanja uresničili vse vaše cilje?
V 24-ih letih smo dosegli veliko ciljev. Res pa to ni nikoli končano delo … Cilji se vedno oblikujejo na nivoju šole in pomembno je, da so oblikovani skupaj z vsemi zaposlenimi. Seveda pa so v precejšnji soodvisnosti od izobraževalne politike države. Zadnje mesece mi misli bežijo k stvarem, ki bi jih morda še lahko izpeljali, pa jih nismo … Lahko bi recimo zaključili razmislek o morebitni uvedbi višješolskega izobraževalnega programa, recimo metalurgije ali »proizvodne« informatike. A enkrat je pač potrebno zaključiti.
Sklepam, da ste v službo radi hodili? Pa vendarle ni zmeraj vse lahko …
Res sem rada hodila v službo. Ni pa bilo vedno lahko. Najtežje je bilo začetno obdobje, ko smo imeli veliko težav z zagotavljanjem primernih prostorov in hkrati s prizadevanji za novogradnjo. Marca 2005 smo se preselili v novo zgradbo in takrat je postalo mnogo lažje, saj smo bili vsi zbrani pod eno streho. Pred tem smo bili v prostorih Ljudske univerze. Z razvojem šole smo gostovali še drugod, v bivši poslovni stavbi Mercatorja, v Zavodu za šport v sejni sobi, njihove športne prostore smo uporabljali za športno vzgojo, občasno tudi v glasbeni šoli, pa tudi v gasilskem domu … Laboratorijske vaje s področja naravoslovja smo opravljali na mariborskih šolah. Takrat je bilo res logistično naporno in brez teh novih prostorskih možnosti bi lahko bil obstoj šole ogrožen.
Kmalu odhajate v pokoj … Kaj boste počeli?
Oh, veliko je stvari, za katere bom končno imela več časa. Več branja in prepotrebnega gibanja, druženja z vnuki in mojo razveseljivo vitalno mamo, tudi kakšno potovanje, dokler bo še kaj energije za to … Potovanja so moja kar velika želja.
Intervju je v celoti objavljen v septembrski številki Bistriških novic. (A. Sobočan)
