Rosana Kolar. Tepanjčanka, ki zadnja leta živi na Vrhniki, je že pri 11 letih odločno naznanila, da bo letalska mehaničarka. V njeni vztrajnosti, samozavesti in trdni prepričanosti v svoje poslanstvo so prepoznali svojevrstno pionirko dela v aviaciji, zato so jo razglasili za inženirko leta 2022. Kakšna je bila pot do letalske mehaničarke, poklica, kjer še vedno prevladujejo moški?
Najprej čestitke za laskavi naslov inženirke leta 2022. Kaj vam pomeni to priznanje?
Vsako priznanje predstavlja čast in hkrati prinaša dobršno mero odgovornosti. V primeru inženirke leta je to spodbujanje in navduševanje mladih deklet, da bolj pogumno stopajo na pot oz. se odločajo za naravoslovno-tehnične študije in poklice.
V svojem nagovoru ste omenili, da je to priznanje vseh (nominiranih) inženirk. Zakaj menite, da je inženirk pri nas še danes relativno malo?
Raziskave kažejo, da je pri večini mladih za odločitev za tehniški poklic odločilen vzornik ali vzornica v mladosti. Mladim primanjkuje vzornikov, še posebej žensk, ki so uspešne v tehničnih poklicih. Zato tudi v okviru izbora Inženirka leta poudarjajo, da ne gre za tekmovanje, temveč navdihovanje.
Kako več deklet navdušiti za inženirstvo, saj je to poklic, ki ga v Sloveniji primanjkuje?
Vsekakor so projekti, kot je Inženirka leta, eden izmed načinov za navduševanje deklet. Predvsem pa je potrebno navduševati z zgledom in s sporočilom, da naj neomajno sledijo svojim sanjam, ne glede na mnenje okolice. Je pa omenjeni problem veliko bolj kompleksen in potrebuje sodelovanje različnih ljudi oz. sfer; projekt Inženirka leta pristavi samo en delček k rešitvi.
Odraščali ste v Tepanju. Kako ste preživljali otroštvo?
V kolikor nisem bila pri starih starših, sem svoje otroštvo preživela s svojo prijateljico zunaj v naravi. Pogosto pa sem brala tudi knjige iz mestne knjižnice.
Ste že v otroštvu kazali zanimanje za tehniko? Je to morda kako spodbudila vaša družina, kakšno vzgojo ste imeli?
Moji starši in stari starši so bili že od nekdaj samozadostni, pri svojem delu neodvisni in so rešitve samostojno iskali. S tem so name tudi prenesli navdušenje nad inovativnostjo in inženirstvom. Že kot mlada sem tako spoznala, kako super je, da lahko nekaj sama naredim, idejo pripeljem do končnega produkta.
Ste denimo radi pomagali pri domačih (p)opravilih, s kakšnimi igračami ste se najraje igrali?
Ko je bil kakšen opravek oz. delo, smo delali vsi kot družina, ker je vsak od nas ustvaril doprinos, pa če tudi se je pripravljala samo hrana za trgatev. Tako je vsako delo prispevalo svoj delček v mozaik, ki se je sedaj sestavil, ko sem odrasla. Ne morem reči, da sem imela najljubšo igračo, ker sem precej bolj uživala v družabnih igrah, kot so mikado, karte, razne miselne igre, in to kljub temu da sem imela barbike in brat avtomobilčke.
Že kot 11-letna deklica ste oznanili, da boste postali letalska mehaničarka. Od kod vaše navdušenje nad letalsko mehaniko?
Veliko sem brala, med drugim tudi revijo Slovenska vojska. V njej sem naletela na opis poklica letalskega mehanika, nad katerim sem bila navdušena. Od tod tudi ideja, želja po njegovem opravljanju. Ker v Sloveniji formalna šola zanj ne obstaja, sem si izobraževalno pot do njega nekako morala poiskati sama. Ga pa je mogoče doseči z obiskom Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani, smeri letalstvo, s tem pa je bila začrtana tudi moja odločitev za študij.
Kako je na vaše navdušenje nad tehniko gledala okolica?
Mojih bližnjih to ni presenetilo. Kot ste že omenili, že pri 11 letih sem to jasno in glasno naznanila. Vedno sem nekoliko odstopala od povprečja, gojila drugačne poglede na svet. Že takrat in še danes mi kdaj omenijo, da sem bila za svoja leta skorajda preveč odrasla. Domači so me pri moji odločitvi tako vedno podpirali in mi stali ob strani.
Omenili ste, da v času osnovnega šolanja niste imeli podpore, saj so deklice tedaj usmerjali v drugačne poklice. Se je to v srednji strojni šoli v Celju in kasneje na ljubljanski fakulteti za strojništvo spremenilo?
Srednja šola in kasneje fakulteta sta bili čisto drugi svet. Kljub temu da sem bila v srednji šoli edino dekle, vpisano na Poklicno in tehnično strojno šolo Celje, so me sprejeli z odprtimi rokami in bili zelo veseli mojega vpisa.
Fakulteta pa je čisti akademski svet, ki nate gleda kot človeka, ki bo ustvarjal doprinos družbi, kjer spol in družbene normative niso igrale vloge. Štelo je samo znanje. Ravno iz teh razlogov sem na fakulteti imela več sošolk, ki so vpisale različne smeri.
Daljši pogovor z Rosano Kolar lahko preberete v zadnji številki lokalnega časopisa NOVICE, ki je na prodajnih policah le še danes.
(Nina Krobat, Foto: Adria Tehnika)
