Srečko Konec je glasbenik, ki ga večkrat kot na različnih odrih srečamo na ulicah v Celju, pa tudi drugod po Sloveniji in svetu. Na ulicah igra že od davnega leta 1991 in nič ne kaže, da bi se tega kmalu naveličal. Zelo aktiven je tudi na družbenih omrežjih, kjer lahko njegovi sledilci spremljajo njegove pripetljaje, berejo o njegovih sanjah, brez obotavljanja pa deli tudi svoja razmišljanja in prepričanja o politiki, športu in marsičem drugem.
Sprašuje: Maja Horvat
Kaj vas je pritegnilo k buskingu in zakaj v tem še vedno vztrajate?
V moji družini sta bila oče in stric kitarista in najprej sem igral bobne v bendu skupaj z njima, kitaro sem začel igrati pozneje. Za busking sem slišal od kolega, ki je takrat igral v Italiji, ampak mislim, da je bil trenutek, ko sem buskerje prvič videl v Zagrebu, tisti, ki mi je dal misliti, da bi kaj takega počel tudi jaz. Prelomno pa je bilo leto 1991, ko je Jugoslavija, na katero sem bil zelo navezan, razpadla in sem se odločil oditi v Amsterdam, kjer se je vse začelo. Seveda si takrat nisem mislil, da bom 35 let kasneje še vedno busker.
Kako dobro je Celje za busking?
Celje je zelo dobro za busking. Če ne bi bilo, tu ne bi preživel vsa ta leta. Moramo vedeti, da je to majhno mesto in da se te ljudje lahko hitro naveličajo, če preveč igraš na ulici. Ampak po vseh teh letih so se me tako navadili, da mislim, da me bodo tu podpirali vse do smrti.
Ali verjamete v usodo?
Bolj kot v usodo verjamem v karmo … Zakon vzroka in posledice.
Kako bi se imenovala vaša avtobiografija?
Če bi šlo za buskersko avtobiografijo, bi lahko vsebovala število let igranja na ulici. Mimogrede, do sedaj sem igral v 17 državah po Evropi in preko 300 mestih, od tega 200 v Italiji.
Ste jutranja ptica ali nočna sova?
Mogoče sem bolj nočna sova, ker rad dolgo bedim. Kar pa se tiče buskinga, najraje igram zjutraj. Foto: Osebni arhiv.