FELJTON: Starodobna kolesa I.del

Kolesarstvo je gotovo med najbolj množičnimi oblikami rekreacije. Kolesa ne glede na vse predstavljajo tudi pomemben del vsakdanjega voznega parka. Trendi kažejo, da bodo v prihodnosti kolesarji še pogostejši udeleženci v prometu, o tem nenazadnje govorijo številni državni in lokalni projekti izgradnje kolesarskih poti in mrež.

Kakšna pa je bila vloga kolesa pri nas skozi zgodovino? Samo najstarejši, dobri poznavalci razvoja, predvsem pa ljubitelji dvokolesnih starodobnikov, vedo, da kolo v preteklosti ni bilo tako zlahka dostopna dobrina. Sprva je bilo dosegljivo kvečjemu premožnejšim slojem, kasneje, ob razmahu serijske proizvodnje in s tehnološkim napredkom so kolesa že postajala nepogrešljiv del vsakega gospodinjstva, a še zdaleč ne tako, kakor so danes avtomobili. Že zaradi same cenovne dostopnosti ne.

Zbiratelj Vili Selič

Da se tovrstna tehnična dediščina ohranja, skrbijo številni posamezniki, zanesenjaki, zbiratelji in na splošno ljubitelji zgodovine vrtenja pedal, dasiravno so bila prva kolesa bolj podobna današnjim otroškim poganjalčkom. Eden takšnih zbirateljev je Vili Selič iz Prožinske vasi pri Štorah (na sliki z Dreisovo Germanio). V svoji hiši, tik ob glavni prometnici med Celjem in Šentjurjem, je že veliko let nazaj uredil svojevrstni tehnični muzej, ki poleg zbirk različne opreme po sklopih, dokumentarnega gradiva in drugih posebnosti na ogled ponuja tudi štiri starodobna kolesa. S tem se ljubiteljsko ukvarja od malih nog. Vsa kolesa so še vedno vozna in Vili se z njimi rad popelje na razna srečanja – pa naj si bodo priložnostna, kot so, denimo, številne otvoritve pretežno lokalnih cestnih odsekov, bodisi domače in mednarodne akcije v okviru društva starodobnikov Večno mladi iz Šentjurja, v katerem Vili deluje.

V štirih nadaljevanjih podlistka vam bomo skušali približati kar največ zanimivosti iz zgodovine koles in kolesarstva. Začenjamo s predstavitvijo štirih koles starodobnikov, ki jih je Selič postavil na ogled v svojem improviziranem muzeju in so zanimiv pokazatelj razvoja koles skozi čas.

Iris

Češko turno kolo znamke Iris iz obdobja okoli leta 1910 in dober poznavalec bo takoj ugotovil njegovo starost in pristnost, kajti nima odebeljenih delov. Napis na znački je nikljan, opremljen je z eno najstarejših Šarlahovih svetilk, nameščen ima zvonec s kladivci in možnostjo blokade, kajti v nasprotnem bi med vožnjo po makadamu vseskozi zvonilo. »Gre za domiselno rešitev, kajti zvonec z vgraviranimi podobami je močan, skoraj kot tisti v cerkvi«, se pošali Selič. Iris ima v opremi že pumpo in ima nameščeno tudi eno najstarejših registrskih tablic – prihaja iz prvega leta, ko je tablice bilo potrebno uporabljati.

Do leta 1920 kolesa niso imela prednjih strešic (blatnika pred vilicami), takšna je bila tehnologija, vilice teh koles je bilo potrebno raztegniti, da je prednje kolo bilo mogoče sneti. Nato jih je bilo treba tiščati še nazaj, kar je bilo precej nefunkcionalno. A po drugi strani so bila izredno vzdržljiva, udobnost vožnje pa je seveda bila veliko manjša. »Ceste so bile makadamske, krpanje zračnic pa na dnevnem redu. Trpele so gumice, zavore, zadaj se je grel torpedo.«

Germania – varnostno kolo

Vili Selič ima v zbirki enega najstarejših primerkov varnostnega kolesa Germania (iz leta 1889) z verigo. Prvi modeli so bili brez verige in pedal, bolj so spominjali na poganjalčka, a takšni nikoli niso zapeljali na slovenske poti.

»To kolo je izumil Karl Dreis leta 1817. Naslednje leto ga je patentiral, bilo je leseno in okovano. Pri vožnji z verzijo brez pedal si se moral poganjati in zavirati z nogami, na kolo si s pomočjo stopalke na zadnji osi prišel z zadnje strani in se s prsi nato naslonil na krmilo. Ko so mu kasneje namestili gonilke, so te imele neposredni prenos in so se neprenehoma vrtele. Zavirali so tako, da so gonilke tiščali nazaj, pri vožnji po klancu navzdol pa so noge naslonili na stopalki na prednji osi, da pedala niso tolkla po nogah, in zdrveli navzdol ali pa so pravočasno izskočili«, se pošali zbiratelj.

Luč pri Germanii je petrolejska, v ženski izvedbi je malo manjša, svetila je kar dobro, a v primerjavi z današnjimi je bila dosti manj učinkovita, čeprav je že imela povečevalno steklo oziroma večje odsevnike. Luč se je dalo enostavno priviti, bilo je na vzmeteh, da ni ugasnilo.

»Gemania je biser med kolesi, pionir od glave do pete, kovaško delo s polnimi gumami, prisilnim tekom, kajti šele leta 1905 so patentirali prosti tek. Vseskozi je bila rival z Velicipedom, ki je imel eno kolo večje od drugega. Od leta 1885 do 1890 je šel njun razvoj vzporedno, a ga je Germania nato izpodrinila, saj je bila veliko bolj varna, zato ji tudi pravijo varnostno kolo. Proizvajalci so opustili izdelavo visokega kolesa in nadaljevali z nizkimi.« Leta 1888 je Dunlop že razvil pnevmatike, je pa približno tri leta trajalo, da so proizvajalci koles začeli uporabljati napihljive gume.

Kinta

Gre kolo Karla Čamernika (znamenitega prodajalca koles iz Ljubljane) v luksuzni izvedbi, ki je bil takrat tretjino dražje od ostalih. V celoti je ročne izdelave in opremljeno za bogatejše kupce. Za Čamernika je delal tudi slovenki izumitelj in proizvajalec vozil Janez Puh, kolo pa je trgovec prodajal pod lastno blagovno znamko Kinta. Gre za edino takšno kolo pri nas, naslednjega najdemo šele v Gradcu, kjer je Selič tudi kupil svoj primerek. »Zelo dragoceno je in dolgo nisem vedel, da ga je izdelal Puh. Dokler bom živ, ne bo šlo od hiše«, prisega zbiratelj. Njegova Kinta je iz leta 1912 , Čamernik jih je prodajal v obdobju 1906-1914, po prvi svetovni vojni je to opustil.

Tudor

Češko turno kolo Tudor iz leta 1928 ni pionir, ni v luksuzni izvedbi, vendar je dobro in vodljivo ter precej prijetno za vožnjo. Selič ga je našel na Hrvaškem in ga s pomočjo prijateljev uredil tako, da je zdaj v pristnem stanju, kar je za starodobna kolesa velikega pomena. »Takrat so bila kolesa že kar veliko v uporabi in proizvajalec je Tudorja prilagodil za vsakodnevno uporabo, kakor tudi za hribovsko vožnjo, nameščen ima že dinamo.«