DIMNIKAR: Umazan poklic, ki ne bo nikdar izumrl

Franc Vindiš iz Slovenske Bistrice je dimnikar že več kot 40 let.

Zakaj ste se odločili postati dimnikar?

To je bila želja mojih staršev, ker je bilo to takrat najbolj priročno zanje: imeli smo enega dimnikarja v družini in pri njem sem potem opravljal učno dobo. Zdaj, ko sem toliko let v tem poklicu, me ne veseli nič drugega. Takrat pa nisem bil najbolj zadovoljen s to odločitvijo. Kot vajenec mi ni bilo tako lahko, predvsem takrat ko sem se učil in poskušal kako se kaj naredi, pa mi kdaj kaj ni uspelo.

Kako je izgledalo šolanje za dimnikarja pri vas?

Šolo sem obiskoval v Mariboru, to je spadalo pod srednjo gradbeno, tam smo se veliko ukvarjali s posameznimi materiali, spoznavali zgradbe od temelja do strehe, s kakšnimi materiali morajo biti dimniki narejeni, da je požarno varno … Potem sem imel dvoletno učno dobo, tako je bilo to včasih, v nekdanjem sistemu vajeništva. Potem sem se zaposlil kot kvalificiran dimnikar, se preselil sem in si tukaj v Slovenski Bistrici ustvaril družino.

Kje se lahko danes mladi izšolajo za dimnikarja?

Ni mladih, ki bi imeli željo postati dimnikarji. Jaz se imam priložnost pogovarjati z veliko različnimi ljudmi, ki jih srečam pri mojem delu. Nazadnje sem se pogovarjal z enim ravnateljem in sem ga vprašal, ali jim da ministrstvo kakšne smernice za usmeritev osnovnošolcev naprej v srednje šole – kakšen poklic si naj izberejo. Ker ponavadi to pade na starše, otroci so ob koncu osnovne šole stari 14 let in takrat to odločitev v roke delno prevzamejo starši in jih oni usmerijo, kateri poklic bi bil za njih in kateri ne. In za takšen poklic kot je dimnikar otroci ne dobijo spodbude ne v šoli, ne doma. Dimnikar je umazan poklic, ampak saj tudi če delaš v mlinu si bel, tukaj pa si črn. Kljub tej umazanosti je to poklic prihodnosti. Menim, da bo dimnikarski poklic obstajal tako dolgo, dokler bo človeštvo na tem planetu.

Torej pravite, da vaš poklic ne bo izumrl?

Nikoli ne bo. Dela je zmeraj več, vedno več je kurilnih naprav na trda goriva. Kljub temu da država in EU stremita k čim večji uporabi zelene energije, so še zmeraj večinoma prisotna trda goriva. Tudi če se bo to nekoč spremenilo in bomo vse preklopili na električno energijo ali bomo uredili sistem centralizacije na eno kurilnico in podobno, bo to daleč v prihodnosti, tega mi ne bomo dočakali. To je prevelik poseg, ki se ne more udejanjiti čez noč. Tudi če pride do takšnih centralizacij in v mestih prevlada plin in govorimo o skupnih kurilnicah, ki bi omogočale ogrevanje različnih gospodinjstev preko enega odjemalca … Hribi bodo ostali še zmeraj na trdem gorivu. Dimnikarji se staramo, mladega prirastka ni, ne vem, kaj bo čez nekaj let.

Dimnikar ste že 45 let. V tem času ste si verjetno nabrali veliko izkušenj.

Ja, nič več me ne preseneti, vse sem že doživel. Včasih znam komu tudi pomagat oz. svetovat kar po telefonu, če je kaj takega. Ne poznam pa dimnikarja, ki bi pri 61 letih še delal na terenu s strankami kot to zaenkrat še počnem jaz.

Stara navada pravi, da ko vidiš dimnikarja, se primeš za gumb. Ljudje to še počnejo?

Eni ja, eni ne. Starejši zmeraj rečejo »prišel je dimnikar, primi se za gumb«. Eni se potem res primejo, drugi pa samo rečejo, da bi se morali prijeti za gumb.

Če dimnikar prinaša srečo, bi lahko rekli, da ste vi zelo srečen človek …

Sreča je opoteča. Vraževernost še zmeraj obstaja. Če bi pa zares okrog nosil toliko sreče, pa bi si jo prvo sebi nasipal, pa je tudi jaz nimam, tako kot drugi ne.

Več o dimnikarju iz Slovenske Bistrice pa v aktualni januarski izdaji Bistriških novic. (A. Sobočan)

Oglas